Prve ideje so se porajale kot spomin na otroštvo, ko sem pri delu opazoval očeta. Oče je bil kolar. Izdeloval je lesena kolesa, kadi, škafe, lestve in drugo orodje, ki so ga uporabljali kmetje. Postavljal je tudi manjše kozolce. Kot otrok sem očeta skrivaj opazoval, saj mi ni dovolil, da bi uporabljal njegovo orodje. Sprva sem predmete izdeloval samo za svojo dušo in razna priložnostna darila za sorodnike. Največ zaslug za to, da sem svoje izdelke začel predstavljati tudi širši javnosti, ima gospa Helga Kuclar iz Polhovega Gradca, ki je menila, da moram svoje izdelke postaviti na ogled.

S katerimi pomanjšanimi predmeti ste začeli? Kateri je bil prvi, ki ste ga naredili?

Začel sem s kozolci in vozovi, pozneje sem nadaljeval s hišnimi vrati s portali. Najbolj sta me navdušila toplarja iz Srednje vasi – Jarčev in Jerišev. Žal nista več ohranjena. Z leti se je izbor izdelkov razširil še na kmečka orodja in priprave za delo na kmetiji.

Ko sem sodeloval pri natečaju za spominek Polhovega Gradca, sem izdelal 14 vrat s portali. V podporo pri delu mi je bila knjiga Jožice in Jožeta Kavčiča, v kateri so vrata s portali podrobno opisali. Obiskal sem vseh 14 hiš, ker sem moral vrata natančno izmeriti in poslikati posamezne detajle. Vsa vrata so izdelana iz enakega lesa, kot so originali.

Pravite, da je bilo na Slovenskem v preteklosti v rabi vsaj 50 različnih vozov. V vaši zgibanki z naslovom Miniature kmečkih vozov, kozolcev in vrat s portali na Slovenskem je ob vsakem izdelku naveden kraj, kjer se je ta pred časom uporabljal v kmečkem gospodarstvu, recimo kočija z Bleda, voz čebelar z Butajnove, voz za prevoz skal s Hotavelj. Kako pa najdete izvirnike? Najbrž ne čisto slučajno.

Izvirnike poslikam ob raznih priložnostih, predvsem na kmečkih prireditvah in izletih po slovenskih kmetijah, kjer že težko najdem kakšen ohranjen original. Posebno težko je bilo najti polhograjsko gasilsko brizgalno. Izvirnik sem čisto po naključju našel v kraju Sv. Miklavž na Dravskem polju, kjer je razstavljena v muzeju njihovega gasilskega doma. Pri detajlih si pomagam s starimi fotografijami. Najbolj zahtevni so kovaško izdelani deli, predvsem pri kočijah, ki so razstavljene po gradovih po Sloveniji (grad Podsreda, Bogenšperk). V gostilni Dev v Mokronogu je ohranjenih deset primerkov starih vozov in kočij. Največja zbirka vozov je vsako leto prikazana na Furmanskem prazniku v Postojni. Sprevod vozov je sestavljen iz raznovrstnih vozov z vprego po načinu, kot je bilo to v preteklosti. Vprege so z območja Primorske, Brkinov in Krasa. Prireditev v Postojni je vsako leto prvo nedeljo v juliju. 

Vse kaže, da so vam še posebno pri srcu kozolci. V že omenjeni zgibanki sta fotografirana dva, kozolec toplar iz Studorja na Gorenjskem in iz Suhe krajine. Kako ste izvedeli zanju?

Oba kozolca sem fotografiral v naravnem okolju. Kot izdelovalca miniatur me množica enakih kozolcev v Studorju sploh ni impresionirala, ker sem se posvetil predvsem detajlom. Zanimiv je predvsem način vezave teh kozolcev, ki se bistveno razlikujejo od toplarjev v Suhi krajini in na Dolenjskem. V Suhi krajini in na Dolenjskem imajo vsi kozolci »gank« s stopniščem, nekateri imajo celo »pod«, ki je služil kot prostor za mlatenje žita, tako kot sta ga imela prej omenjena Jarčev in Jerišev kozolec. K sreči so kozolci v Sloveniji, ki še stojijo, kar dobro ohranjeni, čeprav ne služijo več svojemu namenu.

Pravite, da so vsi predmeti izdelani v pomanjšanem razmerju, kot so v resničnosti, in iz enakega lesa. Naredite morda najprej načrt z vsemi merami, potem se pa lotite lesenih delčkov?

Vsi predmeti so izdelani iz enakega lesa kot izvirniki. Niso izdelani točno v merilu, ampak v proporcu. Vse posamezne dele na podlagi fotografije izrišem na papir, potem pa se lotim oblikovanja lesa.

Ti delčki so tako majhni, saj jih je treba držati s pinceto. Katero orodje uporabljate pri tem?

Uporabljam modelarsko orodje. To so razni brusi, obliči, noži in dleta. Veliko nožev sem moral sam predelati na velikost, ki mi omogoča oblikovanje najmanjših delčkov. Najbolj pomembno je, da je zaporedje sestavljanja pravilno. Na primer kmečki voz ima okrog 70 delčkov, zato vnaprej predvidim, kako si sledijo posamezne faze. Čas izdelave voza je zato od 40 do 70 ur, odvisno od zahtevnosti voza, za kozolec pa do 90 ur.

To je pa veliko. Zagotovo potrebujete tudi nekaj potrpežljivosti, mar ne?

Pri izdelovanju miniatur potrebujem notranji mir in mirne živce. Če pri delu nisem zbran, tudi izdelki ne nastajajo tako, kot bi želel.

Vaši vozovi so bili v časopisu Občine Mengeš ob njihovem sejmu na prvi strani, tudi v občinskem časopisu Občine Komenda so bile fotografije vaših prijaznih spominkov. To je gotovo priznanje za vaše delo. Kam vse vas vabijo?

Udeležujem se sejmov po vsej Sloveniji in zadnjih nekaj let tudi v tujini. Naj omenim le največje: Furmanski sejem v Postojni, Praznik narodnih noš v Kamniku, jesenski in spomladanski sejem v Komendi, Venerini dnevi v Radovljici, praznik Občine Kostel, Praznik suhe robe v Ribnici, Šuštarski sejem v Tržiču, Kozjansko jabolko v Podsredi, izseljenski piknik v Ljubljani ter rokodelski praznik v Leibnitzu in Železni Kapli v Avstriji. Na vsa vabila se ne morem odzvati. Odziv poznavalcev tovrstnih izdelkov je povsod zelo pozitiven. Imam številna priznanja za najbolj izvirno stojnico, v Tržiču sem na primer izmed več kot 350 stojnic dobil zlato priznanje.

V posebno čast mi je bilo povabilo Občine Šenčur pri Kranju, kjer sem imel v njihovem kulturnem domu enomesečno razstavo vseh svojih izdelkov. Za zanimivo razstavo in v spodbudo za nadaljnje delo sem iz rok župana prejel posebno priznanje Občine Šenčur.

Miniature so lahko tudi domiselno darilo, posebno tistim, ki so se kot mlajši ukvarjali z dejavnostjo, ki jo vaši predmeti ponazarjajo. Spominjam se rojaka, ki je bil neskončno vesel, ko sem mu prinesla pomanjšan voz, naložen s hlodi. Postavil ga je na častno mesto v svojem stanovanju. Spominja ga na mlade dni. Kako ljudje doživljajo vaše miniature?

Moji izdelki so kot darila in spominki romali na vse konce sveta. Posebno zanimivi so našim izseljencem, ki živijo širom sveta. Veliko je nostalgije. Ko ogledujejo moje izdelke, se spominjajo dni, ko so te stvari tudi sami uporabljali.

Na koncu pa še vprašanje, kje se lahko kupijo vaši izdelki v Polhovem Gradcu ...

Ker v naši občini ni posebnega posluha za tovrstne etnološke izdelke, je nakup možen v trgovini Zakladi Slovenije na Bledu in trgovini Sonček v Piranu ter seveda tudi pri meni doma.

Milka Bokal