Inštitut za etiko in vrednote Jože Trontelj
Ljubljana 2014
Dve leti mineva († 9. december 2013), odkar se je poslovil akademik prof. dr. Jože Trontelj. Konec leta 2014 je uredniški odbor – Drago Jančar, Janek Musek, Tatjana Trontelj, Tone Žakelj in Lucija Hočevar – izbral in uredil njegove strokovne članke, predavanja in govore ter jih izdal v knjigi z naslovom Živeti z etiko. Knjigo je izdal in založil Inštitut za etiko in vrednote Jože Trontelj. Zapis o njej naj obudi spomin nanj tudi med njegovimi »sosedi«, kot je imenoval svoje polhograjske rojake.
V celotnem delu se zrcali Trontljevo globoko spoštovanje človeka in njegovega dostojanstva od spočetja do smrti. Smiselno je, da ga uvedejo misli soproge Tatjane, ki ni bila samo njegova življenjska sopotnica, ampak tudi strokovna sodelavka. Sledijo uvodne besede priznanega in najbolj prevajanega slovenskega pisatelja Draga Jančarja, v katerih poudari zlasti Trontljeve značajske lastnosti, kot so blagohotnost, pravičnost in poštenost, in misli njegovega najbližjega sodelavca Janeka Muska. Pred razčlenjevanjem podrobnosti je primerno opredeliti etiko kot tako. Dr. Trontelj pravi: »Ta etika ni veda, bolj je način razmišljanja, presoja vrednot, ki jih pripisujemo živemu svetu in človeku v njem.« (str. 277) Urejevalsko načelo objavljenih vsebin sloni na temelju od splošnega k posebnemu. V prvih poglavjih avtor poudarja, da rastoča težnja po materialni blaginji sproža nasprotni učinek. "Želja imeti več, kot potrebujemo, je sicer gonilo napredka, a streženje tej želji ne vodi v človeško srečo," zapiše dr. Trontelj (str. 38). To so vzvodi, ki kažejo na potrebo po novi etiki, ki bo spremenila odnos do materialne lastnine. Osrednji del se ukvarja z medicinskimi vprašanji, ki jih odpirajo včasih zaskrbljujoča zdravstvena dejanja ob stiku z veljavnimi moralnimi zakoni. Ta se pogosto razkrijejo ob umiranju, še posebej ob evtanaziji. Za vse pa velja: "Urediti svoje zadnje reči pomeni tudi izreči svojo zadnjo voljo, spraviti se z ljudmi, s katerimi je človek v sporu, poravnati račune, odpustiti. Dobra smrt je slovo v miru." (str. 163) Zadnji del knjige se usmeri k bioetiki in pravnim zadregam ob tem ter etiki na področju nove mlade vede, sintetične biologije, ki sestavlja nove organizme, kar sproža nova vprašanja.
Velik del Trontljevih razpravljanj se nanaša tudi na vzgojo in njene vozle, pri čemer "največ dobrega in največ slabega naredimo v prvih letih življenja" (str. 60). Etično presojanje enakovredno vključi tudi naravo in človekovo okolje, pa naj gre za uničevanje amazonskih gozdov ali pa za nam bližje bogastvo, ki se ga premalo zavedamo – pitno vodo. V prihodnosti dr. Trontelj sicer predvideva tudi težke odklone od splošnega naravnega reda, a vendar upa, da bo samoohranitveni nagon rešil človeka in ga usmeril k čedalje etično vrednejšemu življenju. Ob tem velja omeniti misel filozofa Immanuela Kanta, ki je bilo vodilo tudi dr. Trontlju. V človekovo zavest vključi dve skrajni, še ne popolnoma razvozlani in nedoumljivi točki, ki ju najbolje označuje beseda čudež, to sta zvezdno nebo nad nami in moralni zakon v človeku. Tudi zadnji bo opora človeku v prihodnosti. Poklicni presojevalec jezika v njegovem delu opazi skrbno izbiro besed, prizadevanje razumljivo izraziti zapletene strokovne vsebine in dognanja. Janek Musek v uvodu trdi, da dr. Trontelj o etiki ne razpravlja le kot pronicljiv strokovnjak za težke medicinske probleme (medicinska etika), niti ne le kot zagovornik spoštovanja človeškega življenja v vseh zapletenih vezeh z zdravstvom, ki se ponazarja v zdravljenju (bioetika), pač pa tudi s splošno človeškega vidika, ki zadeva vsakega človeka. Prav v tem je veličina Trontljeve etike.
Milka Bokal
