Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sreda, 07.12.2016

delno oblačno
Ponoči bo pretežno jasno, po nekaterih nižinah bo nastala megla. Na Primorskem bo začela pihati šibka burja. Najnižje jutranje temperature bodo od -8 do -3, ob morju ter v krajih z burjo okoli 3 stopinje C.
-2°C | 3°C
četrtek, 08.12.2016
-5°C | 6°C
petek, 09.12.2016
-2°C | 9°C
sobota, 10.12.2016
-4°C | 10°C
nedelja, 11.12.2016
-2°C | 8°C
Opozorila
Torek, 6.12.2016 ob 16h
Dodatnega opozorila ni.
-2°C
3°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Sosed sosedu

Furmani


SOSED SOSEDU

| |
11.08.2016      12:05
A A

Furmani


Po vojni, ko je bila v Jugoslaviji uvedena obvezna oddaja lesa, se je veliko sekalo tudi v gozdovih na področju Suhega dola, Golega vrha, Butajnove in predvsem Zale, kjer so rasle mogočne smreke in jelke. Količino lesa, ki ga je bilo potrebno z omenjenih območij spraviti do žag, je odrejala Lesna zadruga na Ljubljanici, imenovana Zlati vrh. Odločitev, v katerem gozdu bodo sekali, je sprejel rajonski gozdar, ki je tamkajšnje gozdove dobro poznal.


Poldetov France pri spravilu hlodovine okrog leta 1950
Poldetov France pri spravilu hlodovine okrog leta 1950
Deli:

Če lastnik gozda ni imel dovolj domače delovne sile, je moral za obvezno oddajo lesa najeti sekače. Na področju suhadolskih kmetij je največ sekal Trpin z Lavrovca, ki mu je pomagala hči Ladka, v Zali pa so sekali Murncovi in Cornovi iz okolice Lučin. Ko se je posekana hlodovina nekoliko osušila in postala lažja za nalaganje, so prišli na vrsto furmani, mladi močni fantje, ki so jo s konji vlačili iz gozda in jo kasneje spravljali do žag. Delali so v parih, tako sta bila par Glavtarjev Ivan iz Šentjošta in Poldetov France iz Kurje vasi, drugi par Grbcov Miha iz Butajnove in Jurežov France iz Šentjošta, Marinov Jože z Vrzdenca in Pilovski Peter iz Samotorice, ki se je prav v teh gozdovih leta 1949 smrtno ponesrečil, ter še drugi. Vsak posameznik je imel par močnih in trpežnih konj, primernih za vleko. Običajno so bili Bramčki in Šimlji.

Vozovi za tovorjenje lesa, imenovani »tajsli«, so bili močnejši od navadnih voz; sprednja kolesa so bila manjša kot zadnja, kovinski obroč kolesa – »šina«, pa je bil širok kar 8 cm. Take vozove je izdeloval kolar Mihovc iz Dolgih njiv, kovane dele pa Kosmov Tone iz Žirovskega vrha, ki je imel kovačijo v Kurji vasi. Pri njemu so furmani ob večerih, ko so se vračali z dela, puščali strgane verige ali kar cele vozove, da jim je še isto noč popravil, kar se je čez dan polomilo. Tako so se zjutraj s popravljeno opremo ponovno odpravili na pot.

Da so bili konji dobro podkovani, so jih vodili h kovaču Štefanu v Podlipo. Njemu je uspelo podkovati tudi tiste konje, ki jih zaradi njihove muhavosti noben drug kovač ni mogel. Za vleko lesa v poletnem času so jih podkovali s klasično podkvijo, za zimske dni pa so podkev zbrusili na ostre konice, da so se bolje oprijemale poledenelih poti. Delo je bilo naporno in nevarno v vseh letnih časih. Pozimi je  drselo po zaledenelih poteh ali pa so gazili po snegu, poleti pa so se pri prevozu lesa iz strmega dela Zale proti Suhemu dolu šine koles tako segrevale, da so jih morali ohlajati z vodo. Ogrodje vozov se je pod težo hlodovine upogibalo in ječalo, kamenje pod kolesi pa drobilo in iskrilo.

Žago na Ljubljanici so  postavili že okrog leta 1929 in to predvsem zaradi velikih količin jalovine v Kaconovih gozdovih, ki so se razprostirali na površini blizu 100 ha. Na žagi je bilo zaposlenih približno 20 delavcev. Med njimi tudi Polde Dolinar, ki je hlodovino prevzemal. Žago je poganjala para, kurili so z žaganjem. Kadar so žagali tanke deske »škarete«, ki so jih uporabljali za izdelavo zabojev, je delalo hkrati tudi po 30 žaginih listov. Parni stroj – »lokomobila« je imel 60 konjskih sil in v teh primerih so morali kuriti neprestano in poleg žaganja dodajati še »žamanje«. V osmih urah so zrezali 40 m3 hlodovine. Deske so  vozili na Vrhniko na železniško postajo, večinoma vozarji z Vrzdenca, nekaj tudi iz Šentjošta. Vozil je tudi Štirnov z Vrhnike, ki je imel že takrat tovornjak. V pristanišče na Reko, kjer so deske nalagali na ladje, so vozili vozniki državnih podjetij iz Ljubljane. Ti so imeli večje tovornjake, imenovane – federal, na katere so lahko hkrati naložili do 40 m3 desk.  

Za par konj in dva delavca – furmana je bilo treba na dan na žago pripeljati 4 m3 hlodovine, da je bila norma izpolnjena. Sekače in furmane je plačevala kmetijska zadruga iz fonda prodanega lesa lastnika hlodovine. Če je bil les kakovosten, je dobil plačilo tudi lastnik hlodovine, približno 7 ali 8 din/m3, bili pa so tudi primeri, ko je bilo zaradi težkega terena ali slabše kakovosti lesa plačilo le za sekače in furmane. Za les,do žage pripeljan iz Zale, je furman zaslužil 10 din/m3. Dva furmana sta z enim parom konj tako zaslužila od 50 do 60 dinarjev na dan. Za primerjavo so stali čevlji, ki jih je furman takrat nosil za na delo, 800 dinarjev.

Kmetijska zadruga je vozarjem za njihove konje na nakaznico nudila vsak dan 8 kg koruze v storžih. Dobili so jo v Hotavljah ali Borovnici. Ta koruza je prišla prav tudi za hrano ljudem, saj se je drugje ni dobilo. Iz koruzne moke so kuhali žgance, jih močno zabelili in pojedli, preden so odšli na delo. S seboj so vzeli kos kruha in klobaso, če je bila, v vojaško čutaro pa nalili projo. V hladnejših dneh so imeli navado ob kakšnem drevesnem panju zakuriti ogenj ter jed nekoliko pogreti. To je bil edini obrok celodnevnega dela v gozdu. Tudi za konje je bilo treba poskrbeti. Seno in koruzo so jim dali že ob tretji uri zjutraj, da so jedli vse do odhoda, nekaj vreč detelje in koruznega zrna pa so vzeli s seboj. Zrna so nasuli v vrečko in jo konju obesili pod glavo, da je lahko zobal med delom, če mu je začela popuščati moč.

Vozarjenje lesa s konji je postopoma prenehalo, ko so se začeli pojavljati prevozniki s tovornjaki. Le ti so hlodovino dovažali na žago, furmani pa so les vlačili le še iz posek na obrobje dostopnih poti. Šentjoški furmani so veljali za umirjene delavce, s konji so ravnali spoštljivo ter preudarno in jih niso pretepali. Dokončno so s spravilom lesa prenehali leta 1952, ko so bili poklicani na služenje vojaške obveznosti. Ko so se vrnili, žaga na Ljubljanici ni več obratovala. Hlodovino so poslej žagali v Polhovem Gradcu. Po zaključku prevažanja hlodovine so konje uporabljali predvsem za delo na kmetiji, domače potrebe spravila lesa in pozimi za oranje snega. Spomine iz časov furmanov sta pripovedovala France Dolinar in Ivan Droftina iz Šentjošta, za kar se jima lepo zahvaljujem.

 

Sonja Malovrh





0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Dobrova-Polhov Gradec!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Virtualni asistent
Naš časopis
Številka: 443/2
Izšla: 28.11.2016

Prelistaj E-izdajo
Koledar dogodkov Preglej vse
December 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15
06.12.2016
Danes ni dogodkov.
07.12.2016 | Kultura
Jazzva koncert

Bodite prvi pri oddaji mnenja.