1. junij je bil za nas velik dan. Z avtobusom smo se odpravili na prizorišče letošnjega državnega tekmovanja v plesu, ki se je odvijalo v Radljah ob Dravi. Preden smo stopili v avtobus, smo vanj zložili vse potrebne rekvizite za našo šolsko plesno produkcijo. Vožnja je trajala približno tri ure. Čas smo si krajšali z igranjem igric na telefonih in učenjem, saj nas je bilo kar nekaj naslednji dan ustno vprašanih. Ko smo prispeli, smo razložili rekvizite in jih odnesli v tamkajšnjo športno dvorano. Pojedli smo malico, ki smo jo imeli s seboj, nato pa smo se preoblekli kar na hodniku, saj so bili zasedene vse garderobe. Ob 11. uri se je tekmovanje začelo. Odprli smo ga tako, da smo vsi tekmovalci zaplesali himno Šolskega plesnega festivala. Nato smo nadaljevali s plesi v parih, sledile so produkcije in posamezni plesi. Produkcija naše šole je pristala na 6. od 15 mest. Sledili so posamezni plesi, kjer sva našo šolo zastopali jaz (Pia Kozjek) in Nika Osredkar. Po podatkih naj bi bilo vseh tekmovalk kar 186. Nika se je uvrstila na 12. mesto, jaz pa na 28. Rezultata sva bili seveda obe zelo veseli. Po končanem tekmovanju smo vrnili štartne številke in se odpravili proti domu. Kar nekaj nas je polovico poti spalo v avtobusu, ko pa smo se bližali domu, smo bili vse manj zaspani. Pripovedovali smo si razne šale in seveda "opravljali" konkurenco. Ko smo se pripeljali pred šolo v Polhovem Gradcu, smo bili vsi zelo veseli, da je ta dan za nami in da je uspešno zaključen. Seveda se veselimo novih nastopov in tekmovanj, saj vemo, da se bomo kot skupina odlično odrezali pod vodstvom naše mentorice Katje Simić.
Pia Kozjek in Anej Škof, 7. a
Jakov Fak v Polhovem Gradcu
Jakov Fak je slovenski vrhunski biatlonec, ki je letos blestel prav na svetovnem prvenstvu in postal svetovni prvak. 14. maja je obiskal Kulturni dom Jakoba Trobca. Z veseljem se je odzval na vabilo naše šole in mi smo ga seveda tudi z veseljem sprejeli. Moji prijatelji in jaz smo mu postavljali nagajiva vprašanja o mogoče tudi nerazkriti resnici. Jakov je zelo prijazen fant, ki se rad smeje in vozi tudi TRAKTOR! Ne prikriva ljubezni do kmetijstva in še zdaj rad priskoči na pomoč domačim na kmetiji, na kateri je odraščal. Da pa bo lažje pomagal še vnaprej, smo mu na koncu podarili majhen traktor. Zakaj se je odločil za biatlon? Zaradi poškodbe gležnja ni zabredel v alpsko smučanje, temveč je postal biatlonec. Na nagajiva vprašanja, kot na primer, kdaj se bo obril, je odgovoril brez težav. Njegov vzdevek je Jaka in v slovenski reprezentanci se zelo dobro počuti. Jakov je zelo vešč znanec MEDVEDOV, saj je živel v okolju, ki je znano po njih. V življenju je videl tri medvede. Dva od daleč in enega od blizu, pri tem pa je odnesel celo kožo. V njegovi družbi sem zelo užival in sem se z njim tudi fotografiral. Bilo je nepozabno. Želim, da bi v Polhov Gradec prišel še kdaj.
Martin Setnikar, 6. a
Plezalno dopoldne
V soboto, 18. aprila, mladi planinci nismo imeli običajnega pohoda. Mesec april je glede vremena že pregovorno muhast in tudi tokrat ni kazalo nič drugače. Zato smo se mentorji že na začetku tedna odločili, da dopoldne preživimo ob plezalni steni v Športni dvorani OŠ Polhov Gradec. Pa naj zunaj dežuje ali sneži, če hoče. Za pomoč smo prosili učitelja Matijo Pogačnika, ki vodi šolski plezalni krožek in obvlada plezanje ter varovanje. Tako smo imeli zjutraj že vse pripravljeno. Stena je bila veličastna. Z njenega vrha so bile napeljane varovalne vrvi, pod njo so čakali varovalni pasovi, plezalni čevlji in cel kup vponk. Pred vsakim športnim podvigom se je treba ogreti in tudi pri plezanju ni nič drugače. Pretekli smo nekaj krogov v telovadnici, preplezali vse letvenike in plezali vzdolž tribun. Nato smo si nadeli varovalne pasove in zategnili vse trakove. Vsak plezalec in varovalec sta se z vponko pripela vsak na en konec vrvi. Stane je povedal pravilo pred začetkom plezanja. Plezalec mora reči: »Plezam.« Tisti, ki varuje, pa mora reči: »Varujem.« Šele po tem dogovoru lahko plezalec prične plezati. Nekateri so se s steno srečali prvič, nekateri obiskujejo plezalni krožek, nekateri pa plezanje celo trenirajo. Tako je bil izziv za vsakega drugačen. Pri nekaterih se je zdelo, da so na steni pajki oziroma je stena vodoravna, ne navpična. Tudi tisti, ki so pred začetkom rekli, da se bojijo višine, pa so na koncu pogumno stopili pod steno, prijeli prvi oprimek, na drugega stopili in se potegnili v višino. Kar naenkrat so bili na sredini ali celo na vrhu. Če jim je spodrsnilo ali je roka izpustila oprimek, so hitro začutili, da jih nekdo varuje in ne bodo padli v globino. Navzdol je šlo lažje. Varovalec je spuščal vrv, plezalec pa se je z nogami in rokami odbijal od stene ter malo zanihal sem in tja ter užival po dosežku. Ker so lahko plezali samo štirje naenkrat, smo za čakajoče pripravili poligon in mini hokej. Lahko pa so sedeli na klopi pod steno in opazovali prijatelje. Prehitro je bila ura poldne, ko so prišli starši in je bilo plezanja konec. Starši, ki so stopili v telovadnico, so lahko videli svoje pogumne otroke. Verjamem, da je marsikomu zastal dih, ko je bil otrok v nekaj minutah pod stropom visoke telovadnice. Plezalno dopoldne so pripravili mentorici Barbara in Valerija, vodnika Stane in Rajko ter učitelj Matija.
Mentorica planinske skupine Valerija Petrovec
