Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sobota, 29.04.2017

delno oblačno
Popoldne bo ob morju pretežno jasno. Drugod bo spremenljivo oblačno, nastale bodo krajevne plohe. Na Primorskem bo pihala šibka burja, drugod veter vzhodnih smeri. Temperature bodo od 11 do 16, na Primorskem do okoli 18 stopinj C.
6°C | 16°C
nedelja, 30.04.2017
3°C | 18°C
ponedeljek, 01.05.2017
6°C | 21°C
torek, 02.05.2017
9°C | 20°C
sreda, 03.05.2017
8°C | 20°C
Opozorila
Sobota, 29.4.2017 ob 11h
Dodatnega opozorila ni.
6°C
16°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Prostovoljstvo

Utrinki z župnijskega romanja na Madagaskar


PROSTOVOLJSTVO, VERSKE

| |
19.11.2013      15:09
A A

Utrinki z župnijskega romanja na Madagaskar


Župnijsko romanje na Madagaskar je ideja, ki je kar nekaj let zorela v glavi polhograjskega župnika Bogdana Oražma. Porajala se mu je ob prvem obisku na Madagaskarju, k temu pa ga je vseskozi spodbujal tudi misijonar Janez Krmelj, Polhograjec, ki na rdečem otoku deluje že več kot 25 let. Olje na ogenj je dodala napoved o slovesni posvetitvi cerkve v Ampitafi, za katero so večino sredstev in materiala prispevali dobri ljudje iz Slovenije. Odločitev je bila sprejeta in julija je odprava osemnajstih za slabe tri tedne romala na delovno akcijo na misijon v Ampitafi in Ranomeni.


Naravne lepote Madagaskarja so številne in čudovite, tudi obala Indijskega oceana.
Naravne lepote Madagaskarja so številne in čudovite, tudi obala Indijskega oceana.
Deli:

Šestnajst romarjev iz Polhovega Gradca, ki sta se jim pridružila še policijski vikar Janko Novak in njegova sestra Irena, se je odpravilo na pot 8. julija ponoči, s kupom prtljage, kamor so poleg osebnih stvari stisnili kup tehničnega in sanitetnega materiala, zdravil, zvezkov in majic. Po celodnevni vožnji z letalom jih je v poznih nočnih urah pozdravil rdeči otok in sledilo je težko pričakovano snidenje z rojakom, misijonarjem Janezom Krmeljem. Na Madagaskar so vstopili skozi vrata Akamasoe misijonarja Pedra Opeke. "Nepozabna je bila maša v znameniti kapeli Svete Družine tik nad kamnolomom. Pustili smo, da so nam pridni delavci dobesedno nalomili nekaj kamenja za spomin, zaradi katerega smo imeli na letališču pred odhodom domov nekaj težav. Malgaški policisti so sprva mislili, da tihotapimo drage kamne. Za nas to tudi so – dragoceni biseri, simbol boja misijonarjev, še posebej Pedra Opeke, za dostojanstvo malgaškega človeka, ujetega v brezno revščine." Tako je del vtisov iz župnije Pedra Opeke v svojih zapiskih strnil župnik Bogdan Oražem. Ob odhodu iz kamnoloma so lahko opazili dim in zavohali smrad s smetišča. "To je živa prispodoba dvajsetletnega, nikoli dokončanega boja očeta Pedra in njegovih prijateljev z revščino," je zapisal Bogdan. In res, na tisoče jih je, ki so se rešili brskanja po smeteh za golo preživetje ter pri dobrih prijateljih Opeke našli delo, dom, šolo in predvsem vero v prihodnost, a mnogo je tudi takih, ki še vedno iz dneva v dan brskajo po smeteh, da preživijo. V Akamasoi so si romarji ogledali tudi skromno šolo, ki deluje kot nekakšna oaza upanja sredi malgaškega vsakdanjika, ki zna biti zelo krut. Zelo zgovorna je romarjeva izkušnja, ki pravi: "Samo nekaj korakov stran nas je že čakalo tisoče prosečih rok, ki so se stegovale skoraj obsojajoče proti tebi: Daj, vaza (belec), ti imaš!" Z večerno molitvijo in večerjo z misijonarjem Pedrom se je za romarje, ki so v glavah še dolgo premlevali tamkajšnja doživetja, dan zaključil. Misijonarju so poleg daril izročili darove, ki so jih zbrali slovenski lazaristi s številnimi dobrotniki. Nato so odšli na dolgo in naporno nočno vožnjo do več kot 800 kilometrov oddaljenih misijonov na jugu, v škofiji Farafangana, in to po razritih, luknjastih, vijugastih in blatnih malgaških cestah. Na poti so doživeli marsikaj neobičajnega; najbolj zgovorna je ta, ki jo župnik Bogdan opiše: "Po nekaj kratkih postankih in večerji se je ob treh zjutraj Janezov avtomobil ustavil. Želel je za trenutek zapreti oči. A še preden je zadnji zapustil taksibus, da bi si pretegnil mravljinčaste noge, je Janezova toyota že brnela in poskakovala naprej, proti cilju. Neverjetnih pet minut spanja mu je zadostovalo. Kako to zmore, je bilo vprašanje, ki se je v štirinajstih dneh našega bivanja na Madagaskarju pogosto ponovilo. Odgovor pa je za vse, ki Janeza poznajo, popolnoma jasen – gre najbrž za moč, ki izvira iz vere v Boga in ljubezni do Malgašev." V Vangaindranu, ki je neke vrste matični misijon in tradicionalno izhodišče za slovenske misijone na jugu škofije Farafangana, je Polhograjce čakal njihov sofaran Blaž Krmelj in po srečnem naključju tudi Jani Mesec. Prisrčnemu snidenju je sledila prva delovna akcija. Izpraznili so zabojnik, ki je prišel iz daljne Slovenije, in vse stvari razporedili v skladišče. Iz njega so privlekli streho za Izidorja v Matangi, zvonove za cerkev v Ampitafi, gume in tehnični material za Janeza, majice za oratorij, pa sanitetni material in sončne celice za sestre v Ranomeni in še marsikaj za Toneta Kerina, Jožeta Adamiča ter verjetno še za koga. Nato jih je čakal drugi delček poti, dobre tri ure do Ampitafe, ki je bila končni cilj romarjev. "Zadnjih dvajset kilometrov nas je presenetila lepo negovana 'Janezova' cesta, sad njegovih delovnih strojev. Tam za voznike obstajajo tudi višje prestave, ne le prva in druga," je bilo zapisano. V Ampitafi jih je čakal pravi center: šola, župnišče, dispanzer, porodnišnica in nova cerkev sv. Janeza Evangelista, ki je čakala posvetitve. Še polni volje in energije so se zagnano lotili dela. Nekateri so pomagali v Ampitafi pri Janezu, drugi v Ranomeni pri Blažu. Sprva so imeli nekaj težav z orodjem, zato so prosti konec tedna namenili nabavi materiala in obisku Matange, kjer je Janez Krmelj deloval dobrih petnajst let in za sabo pustil številne projekte. Danes to delo zavzeto nadaljuje misijonar Izidor Grošelj. Kot običajno so jih tudi tam najprej sprejeli razigrani otroci. Za njimi pa so spoznali še člane slovenske medicinske odprave, ki so v bližnjem dispanzerju opravljali prakso. Med njimi je bil, na veselje romarjev, tudi zobozdravnik Žiga, ki je trem Pograjcem popravil zalivke. Pridružil se jim je še misijonar Izidor, ki je slišal od domačinov, da se mu po vrtu sprehaja ogromna skupina vazajev (belcev). "Srečanje je bilo prisrčno pa tudi okusno, saj smo iz prtljage potegnili salame in vangaindranske kruhke, Izidor pa je zaigral na harmoniko," opisujejo. Pred vrnitvijo v Ampitafo so se na kratko ustavili še na obali in se dotaknili Indijskega oceana. Najbolj zagreti so se v njem tudi ohladili in se po tednu dni pošteno okopali. Polni lepih vtisov in z zalogo potrebnega materiala in orodja so teden začeli delovno. Skupina žena in deklet je v Ampitafi pripravila vse za praznik posvetitve cerkve; cerkev in okolico so očistile ter napletle prave slovenske vence za okrasitev cerkve. Tehnični del ekipe je usposobil vozni park na misijonu, bager in urgentno rešilno vozilo, ki pride do vsakega kotička misijona. Moška ekipa v Ranomeni pa je usposobila prvo hišno sončno elektrarno pri sestrah usmiljenkah, ki so jo na njihovo veselje po večerni maši še blagoslovili. V naslednjih dveh dneh so sončne celice namestili še na dispanzer v Janezovem misijonu. Ekipa je bila izjemno delavna in skoraj profesionalna, saj so jo sestavljali električarji, mehaniki, gradbeniki, mizarji, zvonarji, skratka mojstri za vse. Dan pred slovesnostjo so polhograjski mojstri z bagrom namestili tudi zvonove, tako da je glasno zvonjenje lahko naznanjalo praznik in prihod farafanganskega škofa Benjamina. Nedelja je bila praznična. Množica je škofa pričakala s petjem in plesom. Slovesna maša je trajala več kot štiri ure, kar je za malgaške razmere povsem običajno. Velja namreč, da se ne izplača stopiti v blato, če maša ne traja vsaj tri ure. V zapiskih so zapisali, da tokrat niso izpustili ničesar, kar bi lahko podaljšalo slovesnost, bili so priče slovesni procesiji, posvetitvi cerkve, blagoslovu in izročitvi ključev, posvetitvi oltarja in novega križa, ki so ga izdelali polhograjski prostovoljci, celo nekaj porok je škof opravil mimogrede. Posebej zanimiv je bil par s tremi otroki, ki je dan prej prejel zakrament sv. krsta. "Njuni svečani poročni obleki sta bila raztrgan suknjič, ki si ga je nadel ženin, in oratorijska majica izpred nekaj let, ki jo je nosila nevesta. Prstanov nista imela. Žena se je podpisala z odtisom kazalca, mož je bil že pismen," se v zapiskih spominja župnik Bogdan. Slovesnost se je končala z zahvalnimi govori in škof Benjamin ni pozabil omeniti prispevka pridnih Polhograjcev, ki so v dar dobili čudovito sliko misijona Ampitafa in lične malgaške klobuke. Tistikrat so se stkale posebne vezi in škof Benjamin je že v septembru obiskal Slovenijo in Avstrijo, nekatere župnije, ustanove in katoliške šole v teh dveh državah, ter se srečal z nekdanjimi slovenskimi misijonarji in romarji, tudi polhograjskimi.

Dan po slovesnosti v Ampitafi je vsa ekipa odšla v Ranomeno, kjer so si ogledali delovno mesto Blaža Krmelja, ki je lani v župniji Polhov Gradec sprejel križ laiškega misijonarja. Tam so spoznali še misijonarja Toneta Kerina, ki deluje v najbolj oddaljenem misijonu, v Befutaki. Lokacijo misijona je sam opisal z besedami: "Od tu greš še dvanajst ur naravnost po tej cesti, do konca sveta, potem pa še dve uri v desno!" Tudi njemu je bilo predano kar nekaj pripomočkov; zvezkov, pisal in igrač, ki so jih za malgaške otroke pripravili polhograjski prvoobhajanci. Tu so si romarji utrgali nekaj prostega časa in opravili enega izmed redkih turističnih ogledov. Ogledali so si čudovite slapove Kap – kapka nad Ranomeno. Večer so zaključili kot običajno, z večerjo, katere glavna sestavina je bil po navadi riž, s pesmijo ter pogovorom z domačini, duhovniki in redovnicami.

Dnevi so hitro šli h koncu in za polhograjske romarje je napočil zadnji dan bivanja v Ampitafi. To Krištofovo nedeljsko mašo je ekipa obhajala v slovenskem jeziku, ki po izkušnji Bogdana Oražma velja za enega od štirih svetovnih jezikov. Takole je zapisal: "Med vožnjo na delovno akcijo v Ranomeno mi je postalo slabo, pa sem del poti šel raje peš. Ko sem že bil blizu Ranomene, sem vzbudil pozornost skupine otrok. Začeli so klicati za menoj: 'Bonjour!' Nisem se ozrl, zato so poskusili v angleščini: 'Good day!' Mirno sem nadaljeval pot. Tedaj sem zaslišal v lepi slovenščini: 'Dober dan!' Obrnil sem se in jim odzdravil: 'Dober dan!' in otroci so navdušeno zaploskali. Spoznal sem, da Malgaši na tem delu otoka vedo za štiri svetovne jezike: malgaščino, francoščino, angleščino in slovenščino." To je le eno od pričevanj, ki jasno govori o tem, kakšno izjemno vlogo in poslanstvo, tudi s pomočjo darov in molitve dobrotnikov, tu opravljajo Slovenci, pa naj gre za misijonarje, laiške misijonarje, redovnice, medicinske ekipe ali oratorijce. Upravičeno smo lahko ponosni nanje.

 

Nadja Prosen Verbič

 

 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Dobrova-Polhov Gradec!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Virtualni asistent
Naš časopis
Številka: 448
Izšla: 24.04.2017
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.