Nadja Prosen Verbič
Foto: npv
SREČANJE UPOKOJENCEV - VETERANOV
Spoštovani vodstveni organi in starejši člani.
Prejel sem vabilo, pa ne za na sodnijo,
ampak za kosilo v turistični dom.
Tam bomo zbrani samo veterani,
med te sem prišel tudi jaz,
upam, da ne samo za kratek čas.
Veliko smo preživeli in doživeli,
zakaj ne bi bili še malo veseli.
Zakaj bi misli nam uhajale samo na slabe čase,
spomnimo se tudi na naše lepše čase.
Kako je it na veselico veselo v sosednje selo.
Ni bilo važno, kako in kaj, samo da si bil tam.
Kako dol in gor bom šel, ni bil problem,
peš ali kolo, gnalo te je srce mlado.
Ali boš videl svojo drago ali boš ugledal drugo nado?
So bila srečanja, pa tudi presenečanja.
Kdaj se spet dobimo in se poveselimo?
Kje bo ples, kje bo kres,
kje bo ličkanje koruze, kje bo mletje prosa,
kje kdo goduje, kdo praznuje?
Vse smo izvedeli po stari navezi,
ti povej naprej in vse bo okej!
Bil je povšter tanc, a povšter padel je drugam in ostal si sam.
Bil je tudi špegu tanc, pogledal si tudi kam drugam.
A špegu se je obrnu in tvoj načrt je pogrnu.
Bile so solze, a ne tako dolge.
Star pregovor pravi, rane celi čas, to velja tudi za nas.
Ne pozabimo tega, ko smo danes zbrani, še kar čili in zdravi,
da živimo v prelepi naravi.
Ni lepšega raja, kot je podoba našega kraja.
Poglej na Snico, naš "Bled" v zeleno odet.
Poglej na Lovrenca, na Tošč, Grmado, na Pasjo raven,
to je pogled za vsak dan.
Tukaj živimo in se veselimo vsakega novega dne.
Tudi če so "težki" časi, nas to ne ustraši.
Imejmo radi našo lepo domovino in tako mladim zapustimo.
Živimo samo kratek čas in potem gremo na "večni čas".
Milan Košir, Črni vrh
