Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sobota, 10.12.2016

jasno
Ponoči bo pretežno jasno, ob morju bo lahko občasno nizka oblačnost, po nižinah v notranjosti bo nastala megla. Najnižje jutranje temperature bodo od -7 do -2, ob morju in v višjih legah od 2 do 7 stopinj.
-4°C | 7°C
nedelja, 11.12.2016
-3°C | 7°C
ponedeljek, 12.12.2016
1°C | 7°C
torek, 13.12.2016
0°C | 2°C
sreda, 14.12.2016
-1°C | 8°C
Opozorila
Sobota, 10.12.2016 ob 6h
Dodatnega opozorila ni.
-4°C
7°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Kultura

Leti leti čebelica v nebo


KULTURA

| |
17.06.2014      8:21
A A

Leti leti čebelica v nebo


V Polhograjski graščini smo si na predvečer 12. čebelarskega praznika lahko ogledali tri razstave: razstavo, posvečeno spominu na profesorja čebelarstva, avtorja številnih knjig in člankov s čebelarskega področja in zaslužnega člana Čebelarskega društva Dolomiti, prof. dr. Jožeta Riharja (ob 100-letnici njegovega rojstva), razstavo Rastline Slovenije v čipkah, ki smo jo pripravile članice Mednarodne organizacije za klekljano in šivano čipko OIDFA iz Slovenije, in razstavo Leti leti čebelica v nebo, ki smo jo pripravile članice Klekljarskega društva Polhov Gradec.


Rastlinstvo Slovenije v čipkah
Rastlinstvo Slovenije v čipkah
Deli:

Skupna slovesnost ob odprtju razstav je bila 23. maja 2014. Lep kulturni program in nagovore je povezovala gospa Malči Božnar iz Čebelarstva Božnar, razstave pa je odprl gospod Franc Setnikar, župan Občine Dobrova - Polhov Gradec.

Dogodke ob letošnjem čebelarskem prazniku je vodilo Čebelarsko društvo Dolomiti. Tako je predsednik društva, gospod Janko Prebil, zbranim najprej predstavil pokojnega prof. dr. Jožeta Riharja in orisal njegovo življenjsko pot.

Razstavo Rastline Slovenije v čipkah sta predstavili gospa Afrodita Hebar Kljun in gospa dr. Simona Strgulc Krajšek. Zdaj potujočo razstavo sta v letu 2012 ob sodelovanju klekljaric, slovenskih članic OIDFA, zasnovali omenjeni gospe. S to razstavo se je Slovenija zmagovalno predstavila na 15. svetovnem kongresu OIDFA v Caenu v Franciji. OIDFA je mednarodna organizacija za klekljano in šivano čipko. Ima več kot 2.300 članic in članov iz 35 držav vsega sveta, 58 nas je iz Slovenije, od teh sva dve članici iz Klekljarskega društva Polhov Gradec, predsednica društva, gospa Marijanca Yartz, in podpisana.

Razstava domačega klekljarskega društva je bila uglašena na čebelarski praznik. Obiskovalci so si lahko ogledali roj čebelic na cvetočih sončnicah in okoli panjske končnice, narejene posebej za to razstavo. Čebelice so pomagale klekljati tudi klekljarice z ljubljanske Ledine, klekljale smo jih po enaki predlogi, po papircu gospe Irme Pervanja. Klekljarsko panjsko končnico je oblikovala in poslikala gospa Mirjam Gremes. Pregovore o čebelah in medu smo poiskale v bogati zakladnici ljudske modrosti. Gospod Anton Žakelj, predsednik Čebelarskega društva Logatec, pa nam je za čas razstave posodil unikatne starinske panjske končnice, ki jih je izdelal in poslikal dedek njegove soproge, logaški veterinar in čebelar Rado Primic.

Razstavo klekljarskega društva je predstavila njegova članica, gospa Milka Bokal. Pred nekaj leti je kot strokovna sodelavka, leksikografinja na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v vseh fazah nastajanja sodelovala pri pisanju Čebelarskega terminološkega slovarja. V nagovoru je lepo povezala dve svoji veselji, profesionalno znanje in v zibelko položeno ljubezen do čipk. Takole je nagovorila zbrane:

"Spoštovani ljubitelji klekljarstva in čebelarstva, cenjeni obiskovalci, pozdravljeni vsi, ki ste prišli od blizu in daleč!

Danes smo se zbrali, da bi s kulturnim dejanjem – 16. samostojno razstavo počastili dvoje na videz različnih dejavnosti, klekljarstvo in čebelarstvo. Koliko rahločutnega in modrega bi vedel o njiju povedati prof. dr. Jože Trontelj, podporni član našega društva, ki je bil pred leti na tem mestu. Spomin na pretekle razstave je spoštljivo povezan tudi z njegovim imenom.

Tudi dr. Trontelj bi najbrž ugotavljal, da se pod različnim zunanjim okvirom klekljarstva in čebelarstva skrivajo skupne poteze. Pogled v slovensko kulturno zgodovino nam razkrije, da sta bili obe dejavnosti znani že kranjskemu plemiču in učenjaku Janezu Vajkardu Valvasorju, ki ju je omenil v svojem obsežnem delu Slava vojvodine Kranjske. To pomeni, da je bilo klekljanje in čebelarjenje znano že konec 17. stoletja; omenjeno delo je izšlo 1689. leta. A ne samo v preteklosti, tudi sedanjost je tista, ki povezuje obe človeški prizadevanji. Osrednje gibalo slovenskega čebelarjenja je kranjska čebela, kranjska sivka – čebela s tremi ali štirimi širokimi sivimi pasovi dlačic na hrbtnih okrovih temnega zadka. To je avtohtona čebelja pasma, ki je nastala na območju Slovenije, razširjena pa je tudi zunaj nje. In tudi klekljarstvo ima svoj osrednji vzgib. To je idrijska čipka, zvrst klekljane čipke, ki jo že stoletja izdelujejo v Idriji in je pomemben del slovenske kulturne dediščine, za katero teče postopek, da bi bila vpisana v seznam svetovne dediščine pri Unescu. Svoje ime je dobila po mestu Idrija, glavnem in najstarejšem slovenskem klekljarskem središču, kjer že od leta 1876 neprekinjeno deluje znamenita idrijska čipkarska šola in kjer so glede na tehnologijo in obliko razvijali klekljano čipko. Tako kot se je čipka širila na druga območja po Sloveniji, tako so nastali še drugi izrazi zanjo.

Klekljarstvo in čebelarjenje pa v slovenski kulturni tradiciji povezuje še nekaj, kar presega vsakdanja človeška prizadevanja in sega v njun estetski duhovni svet, v svet umetnosti, po vseh zunanjih znamenjih v svet ljudske umetnosti. Kot se je čebelarstvo izrazilo v poslikanih panjskih končnicah z množico motivov, obsegajočih čustvene in miselne vzgibe slovenskega človeka, tako so tudi prvi oblikovalci papircev, klekljarskih predlog, po vsej verjetnosti bili umetnostni samouki, ki so iz narave prenašali oblike in jih vpletali v svoje vzorčne motive. Metoda in material sta bila sicer drugačna, a osnovno hotenje je bilo enako. Želeli so narediti nekaj lepega, veselega, nekaj dobrodejnega. In če pogledamo motive klekljarskih vzorcev, med njimi tako rekoč ni najti destruktivne vsebine. Tu so posnetki rož, vsakdanjih priljubljenih predmetov, pozitivnih človeških figur, v novejšem času tudi živalski motivi.

Stik med klekljarstvom in čebelarstvom pa lahko najdemo tudi v najbolj prepoznavni človeški lastnosti, v jeziku. Slovensko čebelarsko izrazje je zelo antropomorfizirano, z istimi izrazi se označuje človek in žival, čebela. Čebele v slovenskem jeziku umrejo, pojejo, jočejo, hodijo na ženitovanjske in svatovske polete. Njihovo sorodstveno razmerje se izraža z izrazi babica, oče (očetna čebelja družina), mati (materna čebelja družina), med seboj so si sestre in bratje, so polsestre in vnuki. In če je čebelarsko besedje tako spoštovanje namenilo čebelam, da v izrazju enači človeka in čebele, lahko govorimo o duhu slovenskega jezika, ki je poistovetilo človeka in žival. Poznavalci pa omenjajo tudi samoniklost, izvirnost slovenskega klekljarskega izrazja. To so cvetke, znane posebej na Žirovskem, rogljički, križčevke, pogačke, slince, mizice, krizanteme, tulpe. V to povezovalno jezikovno sožitje lahko pritegnemo še primere, ki so neke vrste jezikovne okamnine, v katerih se izrazijo posebnosti določenega naroda. Slovenci smo s primero biti priden kot čebela to malo žival povzdignili v merilo delavnosti, v vrednoto, ki je v stoletjih ohranjala naše prednike. Povezava med tem in klekljaricami se vsiljuje sama po sebi. Z vso upravičenostjo jo lahko navežemo na klekljarice. Koliko obrazov z zavezanimi rutami se je sklanjalo nad vzorci, ki so predniki teh današnjih klekljanih čebelic. In včasih se je pri klekljanju tudi pelo. Petje je bilo dvojno; glasno petje klekljaric je dopolnjevalo ropotanje klekeljnov. Tiha pesem z delovnimi rokami predevajočih klekeljnov na klekljarskem povštru pa zveni človeški duši enako pomirjujoče kot brenčanje čebel ob cvetočem pomladnem drevesu. Z vsemi temi povezovalnimi koreninami si oglejmo današnjo razstavo.

Na koncu bi v imenu vodstva Klekljarskega društva Polhov Gradec izrekla zahvalo vsem, ki ste pripomogli k naši razstavi. Najprej hvala Tehniškemu muzeju Slovenije, ki je odstopil eno od sob in jo primerno opremil, nato Javnemu zavodu Polhograjska graščina za podporo in razumevanje, prijateljicam klekljaricam z ljubljanske Ledine pod vodstvom gospe Dike Penko za plodno sodelovanje in našim klekljaricam, ki ste sklekljale tak roj čebelic. Gospe Mirjam Gremes gre zahvala za zamisel in pomoč pri postavitvi. Klekljanje imata s soprogom Chuckom tako rada, da sta tako rekoč nalašč za našo razstavo priletela iz Amerike. Hvala tudi gospema Afroditi Hebar Kljun in dr. Simoni Strgulc Krajšek, ki sta poskrbeli za postavitev in predstavitev razstave slovenskih članic OIDFA. Posebna zahvala pa gre tudi gospodu Antonu Žaklju, predsedniku Čebelarskega društva Logatec, ki nam je za čas razstave posodil unikatne starinske panjske končnice. Velika zahvala pa seveda velja Čebelarskemu društvu Dolomiti, ki nas je povabilo k sodelovanju."

 

Za Klekljarsko društvo Polhov Gradec, Tatjana Trontelj





0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Dobrova-Polhov Gradec!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Virtualni asistent
Naš časopis
Številka: 443/2
Izšla: 28.11.2016

Prelistaj E-izdajo
Koledar dogodkov Preglej vse
December 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19

Bodite prvi pri oddaji mnenja.