Na področju televizije delujem več kot deset let in v tem času sem se z igranim programom za televizijo že srečal. Je pa nadaljevanka Naš vsakdanji kruhek kljub temu nekaj posebnega, saj je posneta na resničnih lokacijah v okolici Polhovega Gradca in ni zaprta med štiri stene televizijskega studia. Glede na dogajanje, ki se seli z lokacije na lokacijo, in zaradi velikega števila igralcev tako bolj spominja na televizijski film. Prav zato je snemanje družinske nadaljevanke Naš vsakdanji kruhek nekaj posebnega. Poleg tega gre za zelo toplo in srčno družinsko zgodbo. Osrednji lik je Cene (Primož Petkovšek - Petko), ki se po zakonskem brodolomu in izgubi službe znajde na najnižji točki svojega življenja. Iz mesta se preseli na deželo. Tam dobi novo službo in za lokalno pekarno začne razvažati kruh. Počasi najde nove prijatelje in postane nepogrešljiv akter družabnega dogajanja v okoliških vaseh. Zgodba je zelo aktualna za današnji čas, saj ni komedija za vsako ceno, temveč je glavni junak eden izmed nas.

Torej gre tudi tokrat za aktualno zgodbo iz vsakdanjega življenja, po čemer sta dobro poznana oba celovečerca. Petelinji zajtrk in Šanghaj sta namreč zgodbi iz resničnega sveta, ki zajemata določen aspekt politične in družbene klime. Kako pa je z nadaljevanko, njena vsebina je popolnoma vsakdanja, kaj sporoča?

Nadaljevanka Naš vsakdanji kruhek ni vsakdanja nadaljevanka, saj govori o upanju, prijateljstvu in iskanju sreče. To so v današnjih negotovih časih, ko ne vemo, kje nas bo gospodarska kriza znova udarila, zelo aktualni dramski zapleti. Naš vsakdanji kruhek pripoveduje o tem, da je vredno vztrajati, da so prijatelji, ki nam pomagajo, resnični in da vsak lahko najde košček sreče in na koncu tudi ljubezni. Le vztrajati je treba.

Kako pa se ustvarjanje nadaljevanke loči od ustvarjanja filma in katere so tiste bistvene razlike, zaradi katerih vam je ustvarjanje enega bolj všeč od drugega – če bi se temu lahko tako reklo?

Tako film kot nadaljevanka pomenita zame izziv. In oboje je namenjeno gledalcu, zato med enim in drugim ni velike razlike. Razlika je le v načinu produkcije. Medtem ko se film snema dlje in je zato praviloma dražji, je treba igrani program za televizijo ustvariti v krajšem času. Zato so televizijske igrane oddaje, filmi in nadaljevanke bolj dialoško usmerjeni, in to tako pri nas kot v tujini. Tudi razkošne nadaljevanke, kot je Igra prestolov, večinoma temeljijo na pogovornih prizorih. Televizija oddaja program vsak dan, zato je želja televizijskih urednikov, da dobijo za svoj denar čim več oddaj. Nadaljevanka Naš vsakdanji kruhek jih bo tako imela kar osemnajst.

Če prav razumem, je torej med ustvarjanjem nadaljevanke in filma velika razlika v finančnih postavkah?

Ja. Glavna razlika med filmom in televizijsko nadaljevanko je ta, da se nadaljevanka predvaja na televiziji, film pa gre v kinematografe. Da lahko film predvajate v kinematografu, je treba zadostiti določenim tehničnim standardom in to je zelo drago. Sploh če nameravate s filmom potovati po mednarodnih festivalih. Festivali namreč film tudi zavrnejo, če ne izpolnjuje določenih tehničnih zahtev. Medtem pa za predvajanje na televiziji ni treba delati filmskih ali digitalnih kopij, ni vam treba ustvariti zvočne podobe za veliko kinodvorano, ne potrebujete plakatov in podnapisov. To je torej prva in največja razlika. Druga zelo pomembna razlika pa je, da pri filmu ni nič posebnega, če vključuje prizore na številnih lokacijah, posebne digitalne učinke, številne statiste in igralce, medtem ko poskušamo pri nadaljevanki vse to racionalizirati. Za denar enega filma namreč poskuša televizija posneti več nadaljevanj, in to v čim daljšem trajanju, zato poskušajo televizijski uredniki izbirati intimnejše zgodbe oziroma zgodbe, ki ne potrebujejo številnih statistov, množičnih igralskih zasedb in lokacij, ki so raztresene po svetu.

Različni nacionalni mediji pogosto poročajo, kako se ne le film, temveč ves kulturni sektor srečuje s finančnimi težavami, stradanjem, kot ga nekateri radi poimenujejo. Kaj to pomeni za vas, ustvarjalce in kako sploh še najdete motivacijo za ustvarjanje?

Motivacije za ustvarjanje zaradi krize ne bo zmanjkalo, saj je ustvarjalnost v vsakem umetniku zakoreninjena tako globoko kot potreba po spanju ali hrani. Je pa res, da zaradi finančne krize ni mogoče uresničiti vsega, kar si kot ustvarjalec zamisliš. Tukaj delimo usodo vseh v Sloveniji.

Številne nagrade, ki ste jih za svoja dela prejeli tako na domačih kot tujih tleh, predvidevam, da prinesejo vsaj delček zadovoljstva in novo energijo za nadaljevanje dela. Kaj in koliko vam pomenijo?

Vsaka nagrada mi pomeni veliko. Nagrade so vedno potrdilo za opravljeno delo in pomenijo določeno zadoščenje, da sem delo uspešno opravil. Poleg tega so kot signali na radarju, ki ti pomagajo pri iskanju možnosti za nove delovne izzive in projekte.

Kot režiser si morate izzive postavljati vedno znova. Kakšna je pravzaprav vloga režiserja in kaj vse spada pod okrilje njegovega dela?

Režiser si v dogovoru s producentom zamisli končno podobo izdelka, v našem primeru nadaljevanke. Skupaj s producentom premisli, kaj vse od tega, kar je zapisano v scenariju, je mogoče uresničiti in česa ne. Potem sledi sestavljanje ožje ustvarjalne ekipe, ki režiserju pomaga uresničiti zamisel. Sem spadajo fotografija, kostumografija, scenografija, maska, glasba in igralska zasedba. Ko je vse to opravljeno, je treba izbrati ustrezna prizorišča dogajanja, rekvizite in oblačila, imeti vaje z igralci in določiti časovni okvir, v katerem se mora projekt končati. Sledi snemanje, ki je najzahtevnejši del ustvarjanja, saj snemalni dan običajno traja 12 ur, lahko pa tudi dlje. Na koncu sledijo še montaža, pisanje glasbe in obdelava zvoka. Šele po vsem tem je vizualni izdelek (film ali nadaljevanka) končan. Režiser je v postopek vključen ves čas, medtem ko drugi sodelujoči prihajajo in odhajajo, saj je vsak odgovoren za svoj del, in ko ga opravi, delo na projektu konča. Režiser tako pazi, da so vsi sodelujoči med seboj usklajeni in da je film na koncu videti tako, kot so si ga vsi zamislili.

Režiser je torej tisti, ki besedilo prilagodi igri. Si vi že pri samem pisanju predstavljate oziroma določite like in igralce?

Izbira igralcev poteka postopoma. Vedno je treba upoštevati celoto. Igralci se med seboj namreč dopolnjujejo in treba je oblikovati takšno igralsko zasedbo, ki je vizualno in starostno usklajena. Potem sledijo pogovori z režiserjem in producentom, na osnovi teh sestankov pa se igralci odločijo, ali bodo vlogo sprejeli ali ne. Vsak režiser si v glavi ustvari podobo o končni igralski zasedbi. Skozi ustvarjalni proces ji poskuša ostati čim bolj zvest.

Kako pa je s sceno? Najverjetneje si okvirno zamislite tudi kraj snemanja – ali je to naloga koga drugega?

Iskanje idealne scenografije in prostora za snemanje poteka v sodelovanju s scenografom. Pri tem ima pomembno besedo tudi producent, saj je treba lokacije za snemanje najeti, včasih tudi kaj zgraditi, če v resnici ne obstaja. Vse to je povezano s stroški in ni vseeno, kakšno odločitev pri tem sprejmeta režiser in scenograf. Včasih so želje režiserja predrage in potem je treba poiskati kompromis.

Kako vas je zgodba pripeljala v Polhov Gradec?

Glavni junak razvaža kruh za lokalno pekarno in ga pomaga dostaviti tistim, ki ne morejo vsak dan v mesto. Ker je tovrstna dejavnost možna le zunaj mesta, smo se odločili zapustiti Ljubljano, kjer so pekarne na vsakem koraku. To sta si zamislila tudi scenarista Helena Tepina in Iztok Lovrić, tako da sem sledil njuni izvirni ideji.

Koliko pravzaprav kraj snemanja vpliva na končni izdelek?

Kraj snemanja vpliva predvsem na verodostojnost pripovedi. Če bi zgodba prikazovala svet smučarjev, bi potrebovali smučišča in dvorane za trening, če bi prikazovali življenje potapljačev, bi morali biti v bližini vode. Podobno je v našem primeru. Glavni junak je zaposlen v majhni družinski pekarni in po vaseh razvaža kruh. Že sama osnova zgodbe napeljuje k temu, da kaj takega v velikem mestu, kot je Ljubljana, niti ni mogoče.

Kakšni so vtisi s tokratnih snemanj po Polhograjskih dolomitih? Predvidevam, da jih je nekoliko zasolilo vreme, saj vam je marsikdaj ponagajalo – v začetku snemanja se zima nikakor ni hotela posloviti, proti koncu pa vas je kar nekajkrat presenetil dež. Kako vremenske razmere vplivajo na snemanje?

Res je, letos je bilo vreme zelo muhasto in 24. marca, ko smo imeli prvi snemalni dan, je bil po pokrajini še marsikje sneg. Zdaj, ko nadaljevanko zaključujemo, pa je že pravo poletje. Ker se večina dogajanja odvija na prostem, je naše načrte velikokrat prekrižal dež. Maj je bil letos zelo aprilski.

Ste doživeli kakšno zanimivo prigodo, ki jo lahko delite z bralci Našega časopisa?

Za največ smeha je poskrbela psička Aga, ki ima v nadaljevanki pomembno vlogo. Ker je Aga pasme brak jazbečar, ima v sebi globoko zakoreninjen lovski nagon. Tako je na vsaki lokaciji najprej stekla na polje in poskušala uloviti kakšnega voluharja. To ji je nekajkrat tudi uspelo in takrat je mrtvega voluharja prinesla na snemalno mesto ter ga ponosno položila pred ekipo (smeh). Vodja snemanja je voluharja odstranil, da smo lahko nadaljevali delo, medtem pa je Aga čakala, da jo pohvalimo, saj je bila na svoj ulov zelo ponosna.

Glede na to, da poleg profesionalnega dela kot izredni profesor na ljubljanski AGRFT redno opravljate še delo pedagoga, me zanima, kako se pesimistično vzdušje med ustvarjalci odraža na mladih filmarjih ... Kaj jim kot eden najuspešnejših slovenskih režiserjev, in tako tudi kot vzor marsikaterega študenta, položite na srce?

Pesimizem je relativen. Ni nujno, da trenutna kriza pomeni slabše pogoje za umetniško ustvarjanje. Morda je zaradi krize aktualnih zgodb za nove generacije režiserjev zdaj še več. Poleg tega je snemalna tehnika vse bolj dostopna, saj lahko danes film posnamemo že z malo boljšim fotoaparatom in ga zmontiramo na osebnem računalniku. Ko sem bil sam študent, te tehnologije ni bilo in za dober filmski izdelek je bilo treba uporabiti drago in profesionalno snemalno tehniko. Tako se srečujemo z določeno dvojnostjo. Na eni strani imamo krizo in manj denarja za film, na drugi strani pa nove tehnične naprave, ki nam omogočajo, da film posnamemo hitreje in ceneje. Tako poskušam študente predvsem pripraviti na bodočo poklicno pot, z njimi podeliti izkušnje in jim vliti čim več volje za delo. Volja in vztrajnost sta namreč najpomembnejši. Talent je šele na tretjem mestu.

Kaj pa želite ob koncu povedati še bralcem lokalnega Našega časopisa?

Vabim jih k ogledu nadaljevanke Naš vsakdanji kruhek, ki bo na sporedu nacionalne televizije predvidoma januarja 2014. Zgodba je namreč duhovita in hkrati resnična, predvsem pa je v njej veliko optimizma. Optimizem in dobro voljo pa v teh časih potrebujemo vsi.

Nadja Prosen Verbič

Foto: npv