Torek, 18. april, je bil rahlo deževen dan. Dva ducata članov društva Tulipan se je kljub slabi vremenski napovedi odpravilo na poučen izlet. Pa saj, smo si rekli, Tulipane je treba zalivati, da se razcvetijo. Na poti smo imeli tudi uradnega vodiča, ki nas je seznanil z mnogimi zanimivimi podatki o naši zemljici in naši preteklosti. Kolikokrat sem se peljal mimo istih krajev, slep in gluh za dejstva, ki predstavljajo korenine našega naroda. Pravijo, da tudi slepa kura zrno najde, toda naš vodič nam je pomagal, da smo pozobali vse mogoče zrnje znanja, ki se je znašlo na naši poti. Ker se zjutraj prileže kaj dobrega za pod zob, smo zavili v najstarejšo pršutarno na Slovenskem, v Lokev. Pokušina in nakupi bodo še dolgo burili ne le duhov, temveč tudi želodčne užitke udeležencev izleta. Prostori, do štiri metre visokega stropa obloženi s pršuti, so nas očarali. Letno v pršutarni proizvedejo okoli 150.000 kosov pršuta. Jejte jih, zakaj bi samo tujci uživali v naših dobrotah! Zadovoljni in siti smo odrinili na naslednjo »destinacijo«.
Grič, na katerem se je ugnezdil Štanjel, je zelo slikovit s svojo poznogotsko cerkvijo sv. Danijela, terasastim Ferrarijevim vrtom in najstarejšo kamnito Kraško hišo. Ta ima v pritličju stlačene delavnico in štalo ter črno kuhinjo, v nadstropju pa spalnico in dnevno sobo. Besede udobje prebivalci Kraške hiše niso poznali. Iz ust našega vodiča smo izvedeli za »rešitelja« Štanjela, saj so Štanjel proti koncu vojne odhajajoči Nemci hoteli popolnoma uničiti (minirati). Naš znani arhitekt, domačin teh krajev, Maks Fabiani je preprečil njegovo popolno uničenje, saj je kot profesor leta 1907 osebno poznal Hitlerja, saj je bil ta tedaj njegov učenec na akademiji na Dunaju. Odstranil je Dolfeka z akademije kot zanikrnega lenuha. Tako nam je razlagal vodič in to poznanstvo je Fabiani izkoristil ter Nemcem zagrozil z osebno intervencijo pri firerju. To pikantnost sem zapisal za tiste, ki se niso udeležili izleta, in bi bilo škoda, da ostanejo nevedni.
Lipica, naša naslednja postaja, je prostrano in urejeno prebivališče plemenitih lipicancev. Ker tam med temi živalmi vlada matriarhat, imenujejo to vzrejališče Kobilarna Lipica. V zadnjem času so kobile rahlo razočarane, saj so veterinarji prevzeli vlogo žrebcev. Te prekrasne živali, ki imajo svoj rodovnik izpisan na svojem boksu, mamijo človeka, da jih objame in poboža. V muzeju pa lahko spremljate rojstvo, šolanje in življenje lipicancev nasploh. Menim, da te plemenite živali vplivajo na človeka tako, da tudi on postaja vse bolj plemenit. Dvomite? Tedaj lahko za dvanajst upokojenskih evrov preverite mojo trditev.
Finale našega izleta je bil v turistični kmetiji Hudičevec, ki nudi čudovit pogled na Nanos. Zakaj ima ta kmetija takšno ime, lahko izveste, če jo obiščete. Zagotavljam vam, da je zgodba zelo zanimiva in poučna. Meni so prostori in hrana turistične kmetije Hudičevec tako všeč, da bo postala moja božja pot.
Na koncu naše poti smo se zahvalili vodiču, da nas je obogatil z novim znanjem, in se s ploskanjem oddolžili naši Fani, organizatorki izletov, za dan, poln doživetij.
Toni Jurjec
