Kombi smo zapustili pod Ljubeljem pri Vrančku in se po kolovozu usmerili proti planini Korošica. Ker smo sredi tedna, pohodnikov ni veliko, pa še vreme ni bilo tak,o kot so ga napovedali. Bolj kislo se je držalo. Pa nas to ni motilo. Počasi smo grizli proti planini. Na poti ob razpotegnjenem melišču pod Zajmenovo pečjo so nas od daleč z vrha opazovali gamsi. Tako smo iz gozda prišli na pašno območje planine. Tu smo se zazrli po vrhovih okoli Zelenice in kar spregledali kačona, ki se je grel na soncu. Na srečo je on opazil nas in se počasi odplazil v svojo luknjo. Mi pa smo nadaljevali do pastirske koče na Planini Korošica, kjer smo imeli prvi postanek. Nadaljevali smo po zahodni poti proti mejnemu grebenu in se potem skozi ruševje, po stezi, okrašeni z rožami, počasi vzpenjali proti vrhu. Dokler iz nahrbtnikov ni začela prihajati hrana, smo bili sami, takoj zatem so priletele kavke in začele pobirati vstopnino za osvojen vrh. Kljub temu smo jih bili veseli. Z zanimanjem smo si ogledali vse bližnje vrhove, nato pa zaradi oblakov kar hitro začeli s sestopom. Do sedelca smo se spuščali po isti poti, kjer smo zavili direktno proti koči. Ker je pastir po planini kosil, ga nismo hoteli motiti, zato smo odšli v dolino.

Preživeli smo še en lep dan v planinah.

Marijan Božeglav