Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
9°C
JUTRI
22°C
8°C
Oceni objavo

IN MEMORIAM: ANTON TONI PRIJON (1929-2016)

Obstaja občutek, da je širši javnosti malo poznana življenjska zgodba Tonija Prijona, častnega občana občine Bovec, ni pa nobenega dvoma, da je le maloštevilnim znan prelomni dogodek v njegovi mladosti, ki mu je usodno zaznamoval življenje in ga spremljal vse do konca.

Tonija Prijona sem spoznal pred več kot petindvajsetimi leti, ko je z veliko  zagnanostjo iskal sogovornike, podpornike, sodelavce in partnerje za uresničevanje velikopoteznih zamisli in idej, ki jih je želel izpeljati v Sloveniji, predvsem na Bovškem. Občasno so bila najina srečanja pogosta in konkretna, sledila pa so obdobja, ko sva se videvala poredkoma, samo za bežen pozdrav. V jeseni leta 2015 sem proučeval solkansko kajakaštvo in naletel na podatke, ki so obrnili na glavo vse, kar sem dotlej vedel o Toniju Prijonu in v hipu je dozorela odločitev, da ga predlagam za častnega občana občine Bovec.

Toni Prijon se je rodil v italijanski Gorici, pokopan pa je v Rosenheimu na Bavarskem, vendar je bil vedno zelo ponosen »Sukenc« (Solkanec) kot je vedno znova rad poudaril. Svojo zavednost in pripadnost je izpričal med drugo svetovno vojno, ko se je zelo mlad vključil v borbo proti potujčevalcu in zatiralcu slovenskega naroda in opravljal tvegane kurirske posle, postal skojevec in bil sprejet v partijo.

Solkanci so bili zelo vezani na reko Sočo in solkansko kajakaštvo je dalo veliko vrhunskih šprotnikov in prvakov. Med njimi je bil tudi Toni Prijon, ki je v očetovi mizarski delavnici izdelal svoj prvi tekmovalni čoln in z njim na tekmi tudi zmagal. Že takrat je pokazal izreden smisel za konstrukcijo, aerodinamiko in inovativne prijeme in novosti. Toni  Prijon je s svojo generacijo dal velik zagon atraktivnemu športu na divjih vodah in bil med prvimi, ki so prepluli Sočo z bovškega do domačega Solkana. Leta 1948 je bil med ustanovitelji Brodarskega društva Solkan in postal njegov prvi sekretar, prijatelj Vojko Bratina pa prvi predsednik, čeprav tega v dokumentih ni možno zaslediti. Prav tako Tonijevo ime zelo redko, ali pa sploh ne zaide na sezname zaslužnih Solkancev. Bili so časi in bil je takšen sistem, da so osebe, ki so prišle v nemilost in navzkriž s sistemom, preprosto zradirali iz skupinskih fotografij, v Tonijevem primeru pa tudi iz uradnih dokumentov. Nikakor ni prišlo v poštev, da bi bili med ustanovitelji in to še na vodilnih mestih društva, osebi, ki sta pozneje zbežali na zahod.

Po vojni in priključitvi Primorske se je šolal na vojaški šoli v Mostarju in nameraval nadaljevati študij na Vojaški akademiji v Beogradu, vendar se je takoj na začetku zgodilo nekaj, kar je uničilo njegovo mladost in mu popolnoma spremenilo življenje. Njegov prijatelj se je odločil za pobeg čez mejo, vendar so ga pri tem ujeli in Toni Prijon je bil obtožen, da je vedel za prijateljevo namero, vendar tega ni prijavil nadrejenim. Besno neusmiljena zasliševanja niso uspela izsiliti priznanja za očitano dejanje, vendar je bil Toni Prijon vseeno obsojen na tri leta stroge robije, ki jo je prestal v Foči, kjer so bili večinoma zaprti, na dosmrtno ječo obsojeni pripadniki četniških formacij. Vsak zapor v katerem si po nedolžnem je nepopisno huda muka, še toliko huje in boleče je mlademu človeku prestajati krivično kazen med političnimi zaporniki, ki jih niso šteli za ljudi in so tako z njimi tudi ravnali. Po prestani robiji je moral doslužiti še vojaški rok in se je šele nato lahko vrnil domov in ponovno postal človek.

Kruta preizkušnja ga ni odvrnila od namere, da dokonča šolanje in pridobi izobrazbo, zato se je na krajevnem uradu pozanimal za možnost štipendiranja, vendar je sledila hladna prha, saj so mu naravnost povedali, da kot bivši robijaš ne more študirati in lahko gre le delat v lesno tovarno Meblo, ki so jo ustanovili potem, ko so sesuli in uničili nekoč uspešno in cvetoče zasebno solkansko mizarstvo. Toniju je bilo jasno, da doma nima prihodnosti, zato je skočil na mamino kolo, se odpeljal do meje, zbežal preko nje in zakorakal na trnjevo emigrantsko pot.

S pomočjo znancev se je znašel na Bavarskem, pridobil nemško državljanstvo in se leta 1957 zaposlil v tovarni kajakov Klepper, kjer so izdelovali tedaj najmodernejše zložljive kajake. Ob delu mu je ostajalo veliko časa za trening kajkaškega spusta. Vadil je po metodi svojega vzornika, znamenitega češkega maratonca Emila Zatopeka in trdo delo se je obrestovalo in poznalo na njegovi pripravljenosti. Na državnem prvenstvu Nemčije, ki je bilo hkrati izbirna tekma za državno reprezentanco, je drugouvrščenega tekmeca pustil tri minute za seboj. Na svetovnem prvenstvu v  Treignacu v Franciji je leta 1959 postal svetovni prvak v spustu in za pol minute premagal drugouvrščenega prijatelja Pavla Boneta, ravno tako Solkanca.

V Rosenheimu na Bavarskem je na zemljišču svoje soproge Lotte postavil mizarsko delavnico, kjer je najprej izdeloval vesla. Po uvedbi novih materialov (poliester) je začel izdelovati tudi čolne in leta 1962  ustanovil podjetje Prijon, vendar je bil začetek zelo težak, saj je odplačevanje visokega posojila spravilo družino na rob preživetja. Toni Prijon je prispeval veliko izboljšav in patentov (tajfun, hurikan, vesla z ovalno žlico) in postal je svetovno znani in najboljši proizvajalec plovil za športe na divjih vodah. Številne tehnične inovacije so pocenile proizvodnjo in plovila so postala cenovno dostopna rekeracijskim športnikom in kajakaštvo je po zaslugi Tonija Prijona postalo množičen šport, kar je vplivalo na velik razmah turizma na območjih bistrih in hitrih gorskih vodotokov vsepovsod po svetu, kar zelo dobro poznamo na primeru naše reke Soče.

Od leta 1970 je s svojo družino vsako leto dva tedna dopustoval v kampu na sotočju Soče in Koritnice. Po letu 1991 in osamosvojitvi Slovenije je kupil in obnovil Ferjanovo domačijo v Logu pod Mangrtom, ki mu je postala drugi dom in kjer je bila  baza za načrtovana vlaganja. V Klavžah v Baški grapi je postavil tovarno vesel, vendar je bila njegova ambicija veliko večja. Na Mlinču, na desni strani reke Soče, nizvodno od čezsoškega mostu, je nameraval zgraditi kajakaški kamp s slalom progo na vrhunski, svetovni ravni. Na eni strani bi center služil vrhunskim kajakašem vseh starostnih kategorij za priprave in nadgradnjo svojih veščin, hkrati pa bi omogočal šolanje za začetnike in vse ljubitelje reke Soče. Predvidoma bi v njem delovali vrhunski svetovni strokovnjaki z različnih področij, hkrati pa bi center nudil priložnost mladim domačinom, da si zagotovijo delo in prihodnost pri uresničevanju njegovih zamisli.

Toni Prijon je od zasebnikov odkupil zemljišča in naročil izdelavo projektov in kot je bilo ocenjeno je v projekt vložil blizu pol milijona nemških mark, ki pa so zaradi oviranj in nasprotovanj, splavale po Soči. Takrat je bilo težko razumeti argumente naravovarstvenikov, ki pod nobenim pogojem niso dovolili, da se izvede odličen in za celotno Posočje nadvse koristen projekt. Posebej čudno je bilo tudi zato, ker je že mnoga leta obstajala namera, ki je bila vmeščena tudi v prostorski načrt, da se bovški kamp preseli na to lokacijo. Zadeva je prišla tako daleč, da je o njej odločalo  ustavno sodišče, ki je pritrdilo nasprotni strani in projekt je dokončno propadel. Ob upoštevanju dejstva, kaj se je Toniju zgodilo po vojni, se zdi njegova razlaga, da je bila investicija zaustavljena prav zaradi tega, zelo verjetna in resnična ali kot so mu dejali, da jaha napačnega konja. Krivična obsodba in prestana težka robija očitno nista bili dovolj velika kazen in je bilo potrebno preprečiti projekt, ki bi nadvse ugodno vplival na razvoj bovškega turizma.

Družina ga je zaradi neutemeljeno preprečene investicije in velike denarne izgube  prepričevala naj zapusti Slovenijo, saj so mu v Avstriji ponujali lepe, brezplačne lokacije, vendar je Toni Prijon trmasto vztrajal in na levi strani čezsoškega mostu postavil kajakaški center s trgovino, kar nikakor ni bilo tisto, kar si je zamislil na drugi strani reke Soče, vendar mu je bil center v veliko zadovoljstvo, predvsem zato ker je v njem mladim nudil možnost kaljenja v športni in turistični dejavnosti. Njegova podpora mladim in društvenim dejavnostim je bila splošno znana, zlasti je od srca podpiral gasilska in druga delujoča društva. Desetletja, praktično na Bovškem nobena prireditev ni minila brez vrhunskih plovil in vesel, ki jih je Toni Prijon prispeval za različna žrebanja in srečolove.

Toni Prijon je vedno iskal možnost, da pomaga in podpira koristne aktivnosti in projekte. Zanimiva je prigoda, ki bi jo brez težav uvrstili v rubriko »Saj ni res pa je«. Toni Prijon je nekoč omenil, da bi njegov prijatelj Klaus Gerosa, cenjeni naravovarstvenik iz Bavarske, pomagal uresničiti kakšen projekt na Bovškem. Na sestanku sem predlagal dokončanje male hidroelektrarne Krajcarca v Trenti, ki se je znašla v veliki zagati in je zaradi pomanjkanja denarja ni bilo mogoče zaključiti. Klaus Gerosa je posnel video spot, ki je bil predvajan na vseh pomembnih nemških TV kanalih, s katerim je pozval na pomoč pri dogradnji male hidroelektrarne v korist razvoja doline. Predstavitev je videla tudi gospa Nellie Loretan v Švici in kot donacijo prispevala zelo veliko denarja, s katerim se je dokončala gradnja MHE Krajcarca, ki že dvajset let zelo dobro obratuje in iztržek omogoča vlaganja v dolini, kar je bil osnovni namen njene izgradnje.

Toni Prijon je bil izredna osebnost, poseben človek in demokrat kot je rad poudaril in vedno nasmejanega, vedrega obraza, tudi takrat ko mu ni šlo, kot si je želel in so zapovrstjo nastopale težave. Pogosto je rekel, da nas ima rad, čeprav ni skrival razočaranja, ker z vlaganji v Sloveniji ni uspel in je izgubil vse kar je v dolgoletni poslovni karieri ustvaril.

Toni Prijon je ogromno naredil za popularnost in prepoznavnost reke Soče in našega okolja. To je uspešno počel kot svetovni prvak in kajakaška legenda in kot podjetnik, ki je s svojimi plovili omogočal in še omogoča tisočem in tisočem, da spoznajo reko Sočo in podobne prelepe reke povsod po svetu.

 

 

Oglejte si tudi