Zadeva je bila praktično že pozabljena, toda ljubiteljski ohranjevalci spomina na prvo svetovno vojno, zbrani v Društvu 1313, so na podlagi na internetu najdenih fotografij in zgodovinskega gradiva, z veliko občutka obnovili kamnito kašto (zid) in napis v gotski pisavi na leseni plošči. Vsi sodelujoči zaslužijo pohvale, posebej pa velja omeniti Miloša Domevščka, ki je vztrajno premoščal birokratske in druge ovire in neumorno gnal zadevo do uspešnega zaključka. Ne na koncu pa je potrebno izpostaviti in mu izreči zasluženo priznanje, Cvetka Gašperčiča, ki je z neverjetno in občudovanja vredno natančnostjo, izdelal kopijo napisa, obnovil kamnito kašto in naznačil temelje nekdanje cerkvice. Nedvomno velik podvig in težko si je predstavljati koliko energije, naporov in vztrajnosti je bilo vloženo! Seveda, gre hvala tudi vsem neimenovanim, ki so dali svoj prispevek, saj v celoto spada vsak delček, tudi če se zdi majhen in zanemarljiv. Kapa dol in res smo lahko ponosni!
Še naprej si sledijo in si bodo sledila spominska srečanja in obeležitve, pogosto pa se nam zareče, da praznujemo stoto obletnico ali pa, da imamo proslavo ob stoletnici. To znamo narediti in izvesti razkošno, pompozno, tudi z državnim protokolom.
Vsem je jasno, da ne kaže praznovati in proslavljati vojn, tudi ne vojne, ki jo poimenujemo prva svetovna. Vojne povzročajo toliko gorja, nesreče, obupa in izgubljenih generacij, zato bi se, kvečjemu lahko veselili le njihovega konca in še to z zelo grenkim priokusom ob spominu na mrtve, telesno in duševno pohabljene, razseljene in pogrešane; na uničene domove, razorane in za vedno spremenjene pokrajine in izgubljene duše, ki si nikoli več ne opomorejo.
Meja med spominjanjem in opominjanjem na eni strani in slavljenjem na drugi, je zelo tanka in preveč zlahka, nezavedno in nehote, ali pa tudi ne, jo prestopamo in praznujemo nekaj, kar se ne bi smelo nikoli zgoditi! Res je, da vedno in obvezno poudarimo, da smo zbrani zato, da se grozote ne bi nikoli ponovile! Pa se stalno, vedno pogosteje in vedno bližje!
Spodobno se je spomniti preštevilne množice nič krivih, ki so izgubili mlada življenja, zato ker se odgovorni niso zmogli oziroma se niso hoteli zmeniti in so v barbarske pokole poslali nepreštete množice soldatov, ki so bili le topovska hrana in nič več! Grozljivo!
Pred časom je na obali prišlo do zapleta pri izvedbi koncerta ob obletnici prve svetovne vojne. Na prireditev, so vabili z bobni miru! Mnogim ni bilo sprejemljivo, da so bili vabljeni na prireditev ob obletnici vstopa Italije v prvo svetovno vojno, pa tudi bobni običajno napovedujejo hudo uro in redko kdaj mir!
Plakat so umaknili, prireditev je bila izvedena, vsi skupaj pa z nelagodjem in zaskrbljeni pričakujemo prihodnost! Z bobni ali brez njih, trajnega miru ni na vidiku! Zakaj tako? Ali je »Nikoli več!«, res samo še votla fraza?
