Planinskemu društvu Železničar je sreča že drugo leto zapored močno naklonjena. Že lanski pohod na Štampetov most je bil eden izmed redkih, ki ga ni »požegnal« dež, letos pa jim je šel na roke časovni zamik zaradi velike noči. Naslednjo soboto, 22. aprila, se je namreč nebo široko nasmejalo in številne pohodnike, bilo jih je več kot 350, je vso pot spremljalo prešerno sonce. Pohod se je seveda, kot vedno, začel sede. Točno ob pol deveti uri zjutraj je veselo žvižgajoč z ljubljanskega kolodvora odbrzel hlapon Borsig 06-018. Častitljivega 87-letnega, a še vedno poskočnega starčka je upravljal naš sovaščan Rok Šmon. Do Borovnice so bili postanki bolj uradne narave, množica preostalih pohodnikov se je vkrcala šele na predzadnji postaji. Lesene klopi starinskih vagonov so bile že zasedene in tedaj so se napolnila še stojišča. V oblak pare ovita lokomotiva se je pognala na še zadnji, najbolj zahtevni del poti, v klanec proti Verdu. Panoramska vožnja prek viaduktov in skozi razredčeni gozd, ki je nudil izjemen pogled na Barje in hribovje za njim, je navdušil mlado in staro. Kar prekmalu je izza ogla pokukala verjanska postaja, velika večina je zakorakala v objem notranjskih gozdov, spet drugi, predvsem mlade družine, so se s parno lokomitivo vrnile nazaj v dolino.
Pohodnike je od tod pot vodila večinoma po ustaljeni trasi ob železnici do Štampetovega mosta, kjer je bil prvi žig, in zatem proti Ljubljanskemu vrhu. Na zgledno obnovljeni TV-17 so z okrepčilom že čakali člani združenja borcev za vrednote NOB Vrhnika. Še žig in naprej proti Pokojišču. Trasa se je tokrat ognila Padežu in naslednja kontrolna točka je bila pri brunarici in gradbišču novega gasilskega doma. Sledil je spust v borovniško dolino s krajšim ovinkom mimo Lašč in po dobrih dvajsetih kilometrih se je popotovanje končalo na borovniški železniški postaji, kjer je predsednica borovniškega turističnega društva delila čaj in kavico utrujenim pohodnikom, železničarji pa pecivo. Do odhoda zadnjega vlaka oz. avtobusa jih je na cilj prispelo prekoo 280.