Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za petek, 09.12.2016

jasno
Ponoči bo pretežno jasno, predvsem v zahodni Sloveniji bo občasno več oblačnosti. Po nižinah v notranjosti bo nastala megla. Najnižje jutranje temperature bodo od -7 do -2, ob morju in v višjih legah od 2 do 7 stopinj.
-5°C | 8°C
sobota, 10.12.2016
-5°C | 8°C
nedelja, 11.12.2016
-3°C | 8°C
ponedeljek, 12.12.2016
1°C | 6°C
torek, 13.12.2016
-2°C | 6°C
Opozorila
Petek, 9.12.2016 ob 16h
Dodatnega opozorila ni.
-5°C
8°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Sosed sosedu

Spomini vojaka prve svetovne vojne


SOSED SOSEDU

| |
19.09.2014      2:33
A A

Spomini vojaka prve svetovne vojne



Leopold Vadnjal z Brega pri Borovnici (desno) pred odhodom 17. pešpolka na rusko fronto
Leopold Vadnjal z Brega pri Borovnici (desno) pred odhodom 17. pešpolka na rusko fronto
Deli:

Osmi september 1914

Dne 8. septembra leta 1914 sem bil potrjen k vojakom, in ker sem kot prostovoljec lahko izbiral, h kateri »branži«, kot so takrat rekli, hočem, sem se odločil za 17. pešpolk, in sicer zato, ker je bil to polk samih slovenskih fantov in ker je imel svoj kader v Ljubljani. Takoj drugi dan, 9. septembra, sem se moral zglasiti v šentpetrski vojašnici, kjer je stala 2. in 4. stotnija.

V Ljubljani se mi je prav dobro godilo. Hrana je bila dobra, denar smo imeli, obleko še tudi v redu, prosti smo bili pa tudi vsak večer, od petih do devetih, ob nedeljah celo popoldne.

Tako smo ga lahko zbijali, da je bilo veselje, posebno pa še, ker je bil naš stotnik Metnitz menda najboljši oficir v vsej avstrijski armadi.

Druga nesreča se mi ni pripetila v Ljubljani, kakor tole ... Nekega večera grem precej natrkan od Kolovrata in srečam nekega poročnika od našega polka. Namesto da bi mu salutiral, kadim lepo naprej svojo cigareto in se niti ne zmenim zanj. »Hej, vi, infanterist, zakaj ne pozdravite!« zakliče on. »A, kurc te gleda,« mu odvrnem in jo mahnem naprej. Njega je seveda moj spoštljivi odgovor razjezil, zato je zavpil, naj počakam, in jo je mahnil za menoj. Ko sem ga ugledal že blizu za seboj, sem stekel in skočil pred Rotovžem na tramvaj, ki se je ravno začel pomikati naprej. Tako je on ostal. Jaz sem takoj skočil v notranjost voza, in ker sem precej hitro pritekel in sem bil, kakor že rečeno, tudi precej v rožicah, nisem opazil, da sedi neki major od artilerije za vrati. Sedel je z iztegnjenimi nogami in lepo dremal, in ko sem skočil skozi vrata, sem ga s tako silo sunil s čevljem v koleno, da je zavpil, kot bi mu kdo kožo drl. Skočil je kvišku in me zagrabil za ramo, jaz pa sem se mu iztrgal in skočil skozi druga vrata ven, na ulico.

Seveda me je skrbelo, kaj bo zdaj. K sreči me pa nobeden ni poznal, kajti že drugi dan je bilo pri vseh štirih stotnijah povelje, naj se infanterist, ki je to in to napravil, zglasi. Seveda so zastonj čakali, da bi se zglasil ...

 

Zadnje vasovanje

Na dopustu sem bil dvakrat. Prvikrat sem zamudil vlak za nazaj, v Ljubljano. Prišel sem ravno na postajo v Borovnici, ko je vlak odpeljal. Začelo me je skrbeti, kaj bo, ker ne bom prišel ob pravem času v vojašnico. Napotim se nazaj na Breg. Med potjo pa mi pade v glavo, da bi s kolesom lahko še pravi čas prišel v Ljubljano. Šel sem k Jožkotu Mikužu, ki mi je dal kolo. Ker sem imel le malo časa, sem vozil, kar je bilo v moji moči. Bilo je še zgodaj zjutraj, in ko sem prišel v Ljubljano, ljudi še ni bilo na ulicah in sem vozil kar po trotoarju. Na Starem trgu pa je neka gospodična stopila skozi vrata na trotoar, ravno meni pred kolo. Zaletel sem se s tako silo vanjo, da sem zletel s kolesa na sredo ulice, ona pa je padla po trotoarju. Začela je kričati, da se Bog usmili. Jaz pa nisem imel časa, da bi pogledal, ali se ji je kaj zgodilo, ampak sedem na kolo, ki se na srečo ni poškodovalo, in poženem še bolj kot prej. Z vseh koncev in oglov so tekli za mano policaji, pa sem jim le ušel. Moker, kot bi me kdo z vodo polil, nekaj od strahu in pa ker sem zelo hitro vozil, sem prišel do vojašnice ravno še ob pravem času.

Ko sem bil drugič na dopustu, sem imel že sivo obleko, to pa je bilo znamenje, da bomo šli v kratkem na fronto. Bilo je torej mogoče, da ne bom več videl Brega. Zato sem vzel slovo od vseh dragih – seveda tudi od Draščeve Micke. Še sedaj se moram smejati, ko se spomnim, kako je bilo. Vzamem Vrbinovo lojtro in jo pristavim pod okno, Kirnovemu Jožetu s Trnovega, ki je bil z mano, pa pravim, naj pazi, če bo kdo prišel po cesti. Komaj se mi Micka oglasi, kar jo vkadi Jože, ki je stal spodaj za oglom, kot bi ga kdo podil. Jaz kajpada nisem vedel, kaj je, zato skočim z lojtre in jo uberem za Vrbinov kozolec, Jože pa priteče proti meni z druge strani. Nisem hotel, da bi me kdo poznal, in nisem vedel, da je to on, zato stečem po senožeti, on pa za mano. Če sem bolj tekel, je on le še bolj. Ko naposled vidim, da zasledovalec noče zaostati, potegnem bajonet in se ustavim: »Zdaj pa le sem, prokleta duša, če me že hočeš poznati!« Stopil sem proti njemu in spoznal, da je Jože. Seveda sva se oba smejala. Nato sva se razšla. On je rekel, da gre spat, jaz sem nesel lojtro nazaj, potem sem pa splezal po zidu, gor v sobo. Pri tej priložnosti sem zlomil roko Kristusu, ki je visel na zidu, ravno pod oknom, kamor sem plezal. Micka me je še čakala. Govoril nisem dosti, ker je bila tudi Lenka na postelji. Ko se nazadnje poslovim, sta začeli obe jokati. Micka sploh ni mogla več govoriti, ko sem ji povedal, da sem zadnjikrat prišel na dopust, da v kratkem odidemo in da se morebiti več ne vidiva. Zakrila si je obraz z rokami in ihtela. Kako ji je bilo kaj pri srcu takrat, ne vem; kaj sem si mislil jaz ta trenutek, sem pa že pozabil.

Ko sem prišel domov, je bil že zadnji čas za na vlak. Doma zopet jok; čudno se mi pa še danes zdi, da sem odšel tako lahko od Micke in od doma. Niti na misel mi ni prišlo, da sem morebiti zadnjikrat na Bregu.

Ko sem se pa peljal čez paški most in sem pogledal na vas, ki je še spala v jasni mesečini pred menoj, me je stisnilo pri srcu. Spomnil sem se, kolikokrat smo peli fantje po vasi, nagajali dekletom in hodili dražit starega Zlovška.

A danes ... Breg je žalosten, fantov ni več, vsi so na fronti, nekateri že ubiti, drugi ranjeni po bolnicah ... Vlak drdra naprej, še enkrat zavriskam skozi okno in Breg se skrije, skrije se tudi Pako.

Zaprem okno, sedem na klop in čudne misli se mi pode po glavi. Zdi se mi, da se vozim daleč daleč po neznanih krajih, in hudo mi je pri srcu ...

 

(Leopold Vadnjal, Zapiski vojaka: 1914–1921, Borec, Ljubljana 1989)





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Borovnica!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Naš časopis
Številka: 443/2
Izšla: 28.11.2016

Prelistaj E-izdajo

Bodite prvi pri oddaji mnenja.