Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za torek, 25.04.2017

pretežno oblačno
Ponoči bo v vzhodni Sloveniji pretežno jasno, drugod pa zmerno do pretežno oblačno. Predvsem ponekod na severozahodu bo lahko občasno rahlo deževalo. Pihal bo južni do jugozahodni veter. Najnižje jutranje temperature bodo od 5 do 10, na Primorskem do 12 stopinj C.
10°C | 20°C
sreda, 26.04.2017
11°C | 17°C
četrtek, 27.04.2017
12°C | 16°C
petek, 28.04.2017
11°C | 18°C
sobota, 29.04.2017
5°C | 15°C
Opozorila
Ponedeljek, 24.4.2017 ob 19h
Dodatnega opozorila ni.
10°C
20°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Šolstvo

Kalifornija z Gardnerjevimi ali: Kako so ......


ŠPORT, TURIZEM, ŠOLSTVO, SOSED SOSEDU, POŽARI IN EKSPLOZIJE

| |
20.04.2017      13:28
A A

Kalifornija z Gardnerjevimi ali: Kako so Američani krvavi pod kožo kot mi



na kitu
na kitu
Deli:

Letošnje poletje sva s hčerko odšli v Ameriko, v Kalifornijo. Obljubljena dežela. Leteli sva Brnik, Istanbul, San Francisco.

V Istanbulu sva prenočili. Tudi Istanbul je bil posebna izkušnja, ker je bilo malo po poskusu puča in so bili povsod plakati s sliko predsednika in okoli polnoči, ko smo se peljali do hotela, so na ulici glasno peli in mahali z zastavami v podporo predsedniku. Kasneje, ko sem se pogovarjala na letališču, so rekli, da želijo izraziti podporo predsedniku.

Na letalu so bile vožnje prijetne. Za sosede sva vedno imeli prijetne sogovornike in smo lahko veliko poklepetali.

Na letališču v San Franciscu sta naju sprejela Mike in Val Gardner. Mike je upokojen svetovalni delavec na srednji šoli, Val pa upokojena učiteljica razrednega pouka. Oba sta gibalno zelo aktivna in še vedno veliko potujeta. Prvič smo se srečali v Srednji Ameriki v državi Belize, 1998, kjer sem delala na posestvu Ix Chel in raziskovala okolico. Nato pa so me čez leta obiskali v Sloveniji in se srečali z dveletno hčerko Živo, 2005.

Zapeljali smo se v restavracijo, kjer sta plačala s kartico, tudi napitnino. Razlog je bil, da se izognemo glavnini prometa, iz služb v mestu, domov. Prvič sem potunkala roko v Tihi ocean. V daljavi sta nama pokazala Silicijevo dolino, dom marsikatere tehnološke inovacije in velikih računalniških poslov. S hčerko nikoli ne jeva v restavraciji, ker je meni drago. V Ameriki pa smo šli večkrat. Malo, ker imajo drugo navado, malo pa mislim, da tudi zato, ker smo veliko hodili naokoli, predvsem v drugem tednu.

Ko smo se z avtom dovolj približali domu, je Val v daljavi opazila dim. Preverila je svoj mobilni telefon in z zamudo opazila hčerkino sporočilo, da je v bližini njihove hiše požar. Sporočila običajno povedo v mobilni telefon, ta pa ga potem napiše. Poleti je v Kaliforniji huda suša in so požari skoraj vsakoletni spremljevalci. Ko naj bi zavili proti njihovemu razseljenemu naselju, hiše so daleč narazen med seboj, nas je ustavil šerif in nam povedal, da je bila odrejena evakuacija. Tako da smo prvo noč prenočili pri hčerki Desti, ki živi nedaleč stran z družino.

Rhonda (izgovori Ruanda) je bila gospa močnejše postave z očali. Pridružila se nam je na kampiranju v Sierra Nevadi. Že zgodaj se nam je priključila, ko se še nismo pripeljali v kamp. Val mi je povedala o njej. Je učiteljica angleščine v pokoju. Še vedno nadomešča, če jo na šoli potrebujejo. Bila je zelo uspešna učiteljica. Tudi učence, ki so se težko učili, je pripravila, da so pisali zanimive prispevke in jih predstavili staršem. Bila je poročena, vendar dolgo ni zanosila. Z možem sta enega otroka posvojila. Nato je zanosila, vendar sta bila z možem že v procesu ločitve. Zdaj sta oba otroka že odrasla. Težko ji je bilo usklajevati službo in vzgojo. Njen posvojeni fant je uspešen. Končal je študij in ima dekle. Pravi sin pa je zašel na kriva pota in je lump. Opravka ima z drogami. Rhonda si je morala v stanovanju zamenjati ključavnico, ker ji je sin vdiral v stanovanje in kradel. Že večkrat so ga obravnavali na sodišču. Zaradi tega je Rhondi zelo težko. Je dobrosrčna žena. Rada se smeji. Na kampiranje je prinesla polno cimetovih štručk, katere pa nismo radi jedli, ker niso bile zdrave. Ker je Rhonda prej odšla s kampiranja in jih je pustila za nas, jih je Val odnesla skupini Mikove sestre Sharon.

Na kampiranju so bila jutra mrzla. Nimam občutka, koliko stopinj. Čez dan, na plaži, ki je bila peščena, pa je bilo vroče. Voda je bila osvežujoča, sladka, vendar ne premrzla. Najbolj se mi je vtisnilo, ko smo plavali čez zaliv. Na drugi strani zaliva smo malo potelovadili, nato pa nazaj. Pol ure smo plavali v eno smer. Spremljali so nas kanuji. Taka so pravila zaradi varnosti. Na cilju sem bila kar utrujena, še posebej v levo roko. Veslala sem tudi v kanuju in malo stoje na supu. Živi je šlo še posebno dobro na supu in je tudi uživala. V tem času sem brala knjigo Max, ki jo je s seboj prinesla hčerka. Grozljivo pričevanje hitlerjanske ideje o arijskih dojenčkih. Pravi kontrast modremu nebu in rumenemu soncu.

Čez dan je bilo na plaži vroče in suho, sušno za kožo. Stranišče smo imeli na štrbunk, smrdljivo. Vendar iz lesa, ne plastični kontejnerji. Za prebavo sem si od doma prinesla določene bakterije in nisem imela večjih težav. Kuhala je Val, večinoma vegetarjansko.

Na kampiranje je prišel tudi Kai, triletni sin, najstarejše Valine hčerke Desti. Deček je bil posvojen na Tajskem. Desti in Mikey, njen mož, sta ga pripeljala v ZDA, ko je bil star približno 11 mesecev. Njegova mama je bila mlado dekle. Njeni starši eno leto niso uspeli plačati rente za zemljo in so dali svojo hči za spolne usluge lastniku. Ko je dekle zanosilo, je bila to sramota in je odšla iz vasi v hribe k svoji sorodnici. Po otrokovem rojstvu, ga je takoj dala v sirotišnico. Desti ne more imeti otrok, ker se ji maternica ni do konca razvila. Njen mož Mikey je policist. Njegovi predniki so iz Kitajske. Po njuni poroki je cela družina obiskala Kitajsko in njene znamenitosti. Mikey ima zahtevno delo na terenu, ki pa je dobro plačano. Kupila sta si razkošno hišo in dobre avtomobile. Gardnerjevi imajo najraje Toyoto. Popularen avto je hibrid Prius, ker je veliko manjša poraba bencina. V ZDA je bencin veliko cenejši kot v Evropi.

Mlajša hči Ambi živi v bolj skromnem stanovanju blizu Sacramenta. Da ga zmore odplačevati, si ga deli s še eno sostanovalko. Val mi je omenila, kako zna biti Desti neprijazna do Ambi, ki nima fanta ali otrok. Ambi poučuje štiriletne otroke, ki so v prvem razredu. Naučiti se morajo črk in številk, osnovnega branja in računanja. Tudi Desti je učiteljica. Poučuje matematiko, vendar že najstnike: 14 do 18 let. Ambi je imela fanta, vendar sta se po več letih razšla in ravno, ko sta se nameravala preseliti v skupno stanovanje. Povedal ji je, da ima drugo dekle. Fant je odraščal sam ob hipijevski mami in ni poznal trdne zveze. Bil pa je zelo bister. Zdaj Ambi hodi na občasne zmenke. Stike navezuje tudi preko interneta. Lepo se zna igrati s Kaiem in šaliti z očetom. Živo je povabila na sladoled in ob slovesu ji je dala vrečko ameriških sladkarij, nad katerimi se je Živa zgražala. Večina jih je bilo z arašidovim maslom in so bile hkrati slane in sladke. Pojedla sem jih, ko sva ob povratku spali v Istanbulu.

Ogledali smo si tudi Ambijino šolo in še posebej učilnico, ki jo je Ambi pripravljala za prvi šolski dan. Šola je v Wintersu. Simpatično naselje, v bližini katerega živita tudi Val in Mike. Povedala je, da mora marsikatero stvar za razred plačati iz svojega žepa. Od države dobi določeno vsoto in ko jo porabi, mora jemat iz svojih dohodkov. Država daje denar na učenca in da manj denarja, kadar je ta odsoten. V njenem razredu je veliko otrok mehiškega porekla, ki so zelo revni in so velikokrat tudi lačni. Obroke v šoli dobijo zastonj in mnogo jih hodi jest v šolo tudi med počitnicami. Starši so velikokrat obiralci npr. jagod in nimajo urejenega državljanstva. V razredu ima letos 27 otrok. Pred začetkom šolskega leta je v službi odpovedal računalnik Ambi in Desti. Ambi pravi, da na začetku veliko pojejo in se gibljejo, tako da otroci radi pridejo v šolo. En prvi razred ima samo angleški jezik, en angleški in španski, sta torej dve učiteljici, en razred pa ima samo španski jezik.

Dobra stvar prvega dela počitnic v kampu je bila, ker se nismo nikamor vozili. Ob koncu smo se nekateri še povzpeli do slapov in se tam osvežili. Na pot domov smo se odpravili skupaj z Mikovo sestro Sharon in njeno skupino. Val jih je povabila, da prespijo pri nas in si naslednji dan skupaj malo pogledamo San Francisco. Sharon je pripeljala s sabo še tri mehiške otroke, ki živijo v njeni okolici. Brata Izrael in Kevin in Jullien. Fanta sta iz revnejše družine, kateri Sharon rada pomaga. Sharon je najstarejša Mikova sestra, potem ima še dve sestri. Zvečer v kampu smo se družili ob ognju, pekli somemores in enkrat tudi peli. Sharon pomaga tudi v društvu hospic in Val pravi, da je finančno najmočnejša v žlahti. Na poti do doma, smo se ustavili v restavraciji in imeli kosilo, s katerim nas je počastila Sharon. Zvečer pa smo jedli pri Val. Starejši od fantov je bil očaran nad hišo, ki je narejena v starem angleškem slogu, Sneguljčico in sedmimi palčki, postavljeno okrog, velikim posestvom na katerem je postavljena.

Mike je med drugim študiral tudi arhitekturo in je hišo sam načrtoval. Pri notranji opremi sta skoraj vse naredila Valina starša. Oče je zelo spreten z lesom, mama pa rada likovno ustvarja. Vrta je malo okrog hiše. Poleti je presuho. Edino en kos trave za hišo avtomatsko zalivata dva krat na dan in redno kosita in je bila lepe zelene barve. Pred hišo ob dovozu stoji mala hiška. To je vodnjak. V hiški je skrita črpalka, ki iz globine, zelo velike globine črpa vodo. Mike in Val nista priključena na vodovod, kakor tudi ostali v tej okolici. V poletnih mesecih varčujejo z vodo, ki jim služi tudi kot pitna voda. V kuhinji imajo tudi poseben filter, ki pa ga jaz nisem uporabljala. Voda je vroča tema v Kaliforniji. Val in Mike se pritožujeta nad številnimi nasadi mandljev in orehov, ki popijejo veliko vode s svojimi namakalnimi sistemi in jo potem manjka za gospodinjstva. Nekajkrat smo šli na sprehod po okoliških gričih in si ogledali še sosednje hiše. Ob nekaterih hišah so nasadi, ki jih namakajo. Večinoma pa nas je pozdravila suha, rumena trava. Videli smo tudi do kje je segel požar. Tam je bilo vse črno. Opazili smo tudi ptice, zajca, purana. Na teh gričih je veliko hrastovih dreves. Kadar je še posebej sušno, je največ želoda. Ob priliki, ko smo se vrnili z veslanja v bližini, je Val sesala listje okrog hiše, nato pa sva skupaj bosi hodili po njihovi zeleni zaplati trave in ko sva začutili želod, sva ga dali k odpadkom, tako, da na travi ne bi rastli hrasti. Okoli hiše je potrebno odstranjevati suho listje, ker se na tak način varuje hiša v primeru požara.

Z Živo sva spali v sobah hčera. Jaz v Destijini, Živa v Ambijini. V obeh sobah je bilo polno raznolikih pojočih skrinjic. Navil si in po znani melodiji ti je zaplesala baletka ali kaj podobnega. Nad temi čarobnimi vrtavkami se je najprej navdušila hčerka, potem pa sem se še sama tega nalezla. Destijina soba je polna žiraf, Ambijina pa polna slonov. To je bil njun zaščitni znak. Po celi hiši pa je polno Sneguljčic in veliko palčkov. Ko je Val še poučevala, je bila vedno za Halloween Sneguljčica in so ji njeni mali učenci v znak hvaležnosti nosili Sneguljčice.

Naslednji dan smo si ogledali San Francisco: Golden gate in Fort point ob njem. V parku Art Museum smo imeli malico. Z avtom smo se zapeljali po Lombard street: zelo strma in zavita ulica. Potem pa smo se ločili. Sharon se je odpravila proti jugu, mi pa smo se zapeljali na hrib nad Golden Gatom, se malo razgledali, nato  pa na manjšo peščeno plažo, kjer sva s hčerko bosopeti preizkušali mivko in morje.

En dan, 10. avgust 2016, smo v terenca naložili 4 kajake, vesla in še sebe. Pošteno smo se morali stisniti. Čepela sem pri vratih avtomobila med brisačami. Pot ni bila dolga. Šli smo do bližnje soteske: Patch Creek. Bilo je okoli poldne, vroče. Popolnoma smo bili pokriti: klobuki, srajce, z brisačo čez noge. Val in Mike sta imela rokavice. Videli smo različne vrste ptic in vidre. Odveslali smo tudi v stranski rokav, ki je bil ožji in zaraščen. Po glavnem toku smo nato veslali vse do jezu. Šli smo čisto na rob. Bala sem se, da bomo zdrseli naprej, vendar, ko prideš bliže, vidiš, da ne gre, ker je rob dvignjen. Tam je Val potegnila na dan malico: sir in mandarino. Ker ima Val sladkorno, ne je veliko ogljikovih hidratov in nobenih sladkarij, razen sladoled kdaj pa kdaj. Poskuša se čim več gibat. Jemlje posebne vitamine za oči. Šla je tudi na izobraževanje glede ustrezne prehrane. Ko smo se vrnili na izhodišče, smo temeljito očistili čolne, ker se nanje prilepijo mali polžki. Tam so bile cevi s pitno vodo. V okolici so se pasli pavi in bilo je tudi manjše otroško igrišče z igrali. Enkrat prej smo že bili tu. Ob soteski smo se takrat zapeljali više, kjer je bil še en jez. Srečali smo tudi kolesarje. Mike je povedal, da je tudi sam večkrat kolesaril tu. Ogledovali smo si tudi ogromne črne zaplate, posledico požara. Ta izlet mi je bil všeč, ker je bila kratka vožnja.

Smo šli pa enkrat drugič do jezera Tahoe. Bila je zelo dolga vožnja in čisto premalo miganja. Šli smo v zaliv Emerald. Kopanje je bilo omejeno z bojami. Jaz pa sem si želela iti plavat na otok. Voda je bila precej mrzla. Jezero Tahoe je eno pomembnejših jezer v Kaliforniji. Ogledali smo si tudi okoliško gorovje. Če hočeš it v hribe potrebuješ dovoljenje. Vesela sem, da smo v Sloveniji v naravi bolj svobodni: bolj svobodno lahko plavamo v morju in rekah in bolj svobodno se lahko gibljemo po gorah. Na poti sva se z Mikom pogovarjala o pokopu in je dejal, da si želi, da se njegov pepel raztrese v okolici domače hiše, da je to zdaj kar pogosto. Nisem pa bila na nobenem pokopališču. Morda povem še to zanimivost. Ko smo se vračali, je bil skrajno levi pas na avtocesti označen z rombom. To pomeni, da se na tem pasu lahko peljejo tisti, kjer jih je več kot eden v avtu.

En dan smo si vzeli za boogie-boardanje na Tihem oceanu, seveda. Prejšnje popoldne sva s hčerko v hudi vročini vlekli nase neoprene. Mike in Val sta se smejala. »Jutri vama bodo prišli prav.« Potrebno je bilo najti ustrezno velikost. Zvečer smo imeli vse pripravljeno, tako da smo šli zjutraj na pot. Bordali smo na plaži Stinson, kjer smo se srečali z Larrijem in Kimberly, ki sta dolgoletna in dobra družinska prijatelja. Oba sta aktivista za mir in varstvo narave. Večkrat sta bila tudi zaprta. Nimata velikih dohodkov. Eden od njiju je v službi, drugi dela le kot aktivist. Kimberly je precej mlajša, Larry jih ima preko 70.

Boogie-boardanje mi je bila najlepša pustolovščina Kalifornije. Zrak na plaži je bil svež. Oblekla sem kar sem imela, da bi se malo ogrela za v vodo. Šla sem se sprehodit po vodi po dolžini cele plaže. Ostali so bili že v vodi. Najprej si oblečeš neopren, nato vzameš desko in si konec vrvi, ki je povezan z desko, zapneš okoli zapestja. To je zato, da ti deska ne pobegne. V vodo greš do višine pasu ali bokov in ko pride velik val, se s sprednjim delom telesa uležeš na desko in se pelješ, če je sreča, čisto na obalo. Zastonj. Brez karte. To so eni trenutki, ko sem popolnoma prisotna tukaj in zdaj, ko popolnoma bivam v sebi in ni preteklosti in prihodnosti in nobenega čustva. Samo trenutki, ki zapolnijo vse: deska, slana voda, moje telo, mivka, veter. Temu se najbrž reče sreča. In to ponavljaš in se veseliš. Za pavzo smo se šli ven pogret. Spet sem se oblekla. Malo smo pojedli, kar sta pripravili Val in Kimberly. Živa me je priklicala še enkrat v vodo. Na koncu sem bila utrujena. Kimberly mi je rekla, kako da sem močna. Živa je slekla neopren in šla ponovno v morje. Želela je občutit vodo po celem telesu. Jaz sem šla umit oba neoprena. Bila sta od mivke, ko se slačiš. Ko sem jih držala pod tušem, sem čutila, kako me bolijo roke. Naslednje jutro, ko sem se prebudila v hiši Kimberly in Larrija, so me roke tako bolele, da sem komaj odtelovadila. Mi je šlo kar na smeh.

Na poti do njune hiše, smo še jedli v neki restavraciji, ki je bila zelo eko. Imeli so kolektorje, travo na strehi… Z Živo sva jedli zelo poceni. Živi ameriška hrana ni ustrezala, čeprav smo jedli kvalitetno. Že kaj ni bilo prav. Kakšna omaka v mehiški restavraciji ali kakšne začimbe.

V temi smo prispeli do hiše. Larry in Kimberly nimata otrok. Kimberly bi si jih želela, vendar je sprejela Larrija, ki si jih ne želi. Ima pa tri putke, za katere zelo skrbno skrbi in tudi tri muce. Kimberly in Živa sta se zelo dobro ujeli. Zabavala je Živo. Pokazala ji je zanimiv gusarski prstan, potem pa je iz njega Živi špricnila v obraz voda. Ta prstan ji je ob slovesu tudi podarila. Zvečer je postregla sladoled, Živina najljubša sladica. Njuna hiša je zelo velika, prostorna. Na robu gozda, že v gozdu. Okrog so velika drevesa in v njej ni veliko sonca. Okna so ogromna, cele površine. Z Živo sva spali čisto v spodnjih prostorih, kjer pa so kljub temu visoki stropi. Pričakal naju je šopek rož v vazi. Ganila me je ta pozornost. Kasneje sem Kimberly to omenila. Je rekla, za naše goste. Kimberly sem čutila kot eno sončno, igrivo osebo. Ko smo naslednji dan skušali splezati na obali na en skalni vrh in si midve nisva upali, je rekla, da je zanjo čisto prelahko! Ko je Živa dopoldan po zajtrku, ko smo se ustavili v nekem bifeju, nekaj želela in ji jaz nisem hotela kupit, ji je dala 5 dolarjev. Rada se je smejala. Preden smo se zjutraj odpravili, sem še malo zaigrala na njen pianino. Larry je prebral nekaj svojih pesmi. Potem sva se pogovarjala o veri. Povedal je, da sta pripravila srečanje za sosesko, kjer živita. Povabila sta na projekcijo filma in naj vsak prinese kakšno lučko, svetilko. Tako so se z nekaterimi sosedi prvič srečali.

Ta dan smo se z avtom vozili ob morju. Šli smo čez travnik, se plazili čez skale in na skale, ki so bile zanimivih oblik. Bili smo ob izlivu Ruske reke, kjer smo videli tjulne. Ogledali smo si ohranjene ostanke ruske kolonije in kapelico v obliki vala, ki je namenjena za vse vere in religije.

Val in Mike, sta naju popeljala tudi po poti njunega poročnega potovanja. Ob obali proti jugu. Obiskali smo različne plaže in manjša mesta: Carmel, Monterey. Tu sem videla, da imata eno posebno naklonjenost do arhitekture. Vsak od njiju je pokazal svojo najljubšo, najbolj specialno hišo. In tako razumem edinstvenost njune lastne hiše. Val je povedala, kako jo je Mike prosil za ženo. Staršev ni imel več. S starejšo sestro Sharon sta se vračala z družinskega srečanja, ko je Sharon vprašala, zakaj se z Val ne poročita. Ko sta prišla domov, se je Mike zapeljal nazaj do Val. Kako je bila presenečena, ko se je vrnil. Mike pa je povedal, da je Val na poročnem potovanju kuhala mulo, ker sta jedla iz konzerv in se je on resno spraševal, če se je pravilno odločil. Bil je na tej poti še en dogodek, ki se mi je zdel zanimiv. Tu ne daleč od obale večkrat pridejo kiti. V Santa Cruzu, mislim, je bil kip kita v naravni velikosti. Val naj bi fotografirala, mi trije pa smo z veseljem splezali gor. Ko pa pridemo pogledat fotografijo, so bili ne njej le Valini čevlji. Kako sta se Val in Mike smejala. Običajno Mike fotografira. Pa smo šli še enkrat na kita. Potem je pa ratalo. Ta odnos med Val in Mikom je ljubeč. Tudi, ko komu kaj ni bilo prav, sta si povedala in se pogovorila. Za konec tega izleta smo šli v zabaviščni park (Santa Cruz). Zelo smo bili veseli, ko smo ugotovili, da smo prišli ob času, ko je bila vsaka vožnja smešno poceni. Najprej smo šli na vrtiljak: marry go round, kjer smo zajahali različne živali na zunanjem krogu. Ko smo se že sukali, smo iz posebne roke ob vsakem krogu vzeli kovanec, ki smo ga poskušali zalučati v usta klovnu, ki je bil pritrjen na steno. Meni je to po naključju uspelo. Takrat se klovn na glas zasmeje. Nato smo šli na ene hude vlakce: Big Dipper. Živa je šla dvakrat, Mike pa ni šel. Ker smo se tako naglo spuščali, mi je kar sapo jemalo in sem stiskala zobe. Za konec smo šli še na vodni vlakec, da nas je malo poškropilo. Bilo je prav zabavno.

En večer pa smo si ogledali Footloose. Marsikdo gotovo pozna to ameriško filmsko klasiko. Mi pa smo jo videli na odru v obliki mjuzikla. Igrali so mladi kot bi bili naši srednješolci ali študentje. Mike je vzel zame daljnogled, ker slabo vidim. V predstavi je bilo čutiti polno ene lepe energije. Predstava je bila v Woodlandu. Ogledali so si jo še Desti, Kai in Ambi. Pred predstavo smo šli v tajsko restavracijo. Živi je bilo dobro. Mene pa je motilo, ker smo vso hrano pomešali, ko smo jedli. Vsak nekaj poskusi. Woodland je manjše mesto. Kai hodi tu na telovadbo. Smo ga šli malo gledat. Je bilo strašno vroče tam. Ko sta bili Desti in Ambi mali, sta v tem kraju obiskovali plesne urice.

Šli smo tudi v kino. Ogledali smo si film: Petrov zmaj, Pete's dragon. Prijazen družinski film. Z nami je šla tudi Ambi. Film smo si ogledali v univerzitetnem mestu v bližini, kjer je študirala Ambi. V restavraciji smo jedli omlete z zelenjavo. Sem jih sama plačala, kar je bolj izjema kot pravilo. Tudi nisem imela veliko denarja s sabo v Kaliforniji. ZDA je res potrošna družba. Ni težko zapraviti denarja. Nismo pa šli po nobenih trgovinah. Kolikor smo potrebovali za hrano doma in, da sem kupila za Živo šolski nahrbtnik.

Preden sva se vračali domov, smo šli ponovno v San Francisco. Tokrat z ladjo. Veliko ljudi gre na tak način v službo in se izogne gneči na cesti. Z nami je šel še Kai, ki ga je Val čuvala, ker je Desti začela s službo (17.8. 2016). Z ladje smo si lahko lepo ogledali zaliv mesta, otoke, pa tudi pogled na mesto in pristanišče je zelo lepo, ko se približuješ. Lepo je bil viden Alcatraz (v preteklosti znameniti zapor) in barake na obali ali otoku, kjer so bili vojni ujetniki. Ko smo se izkrcali, smo se sprehodili po pristanišču, bližnjem trgu, se povzpeli na vrh hotela po razgled, si ogledali baseball stadion, Oakland bridge in se zataknili na otroškem igrišču, kjer si je Kai našel prijateljico. Na baseball stadionu je bila ravno tekma, tako da je bilo še bolj zanimivo. Mike je na otroškem igrišču pozabil denarnico. Ko smo se vračali proti pristanišču, je to opazil in stekel naprej in je bila še vedno tam.

Val naju je tudi povabila na uro vodne aerobike, kjer skupina pleše po vodi s pomočjo uteži, voditeljica pa ob robu bazena kaže gibe ob spremljavi glasbe. Bazen je odprt. V istem centru sva enkrat tudi plavali v drugem bazenu, ki je imel proge. Bil je prav tako odprt. Mike se hodi razgibavat v fitnes v istem centru. Mislim, da sta oba člana. Z Živo sva imeli obiske zastonj kot gostji. 

Imeli smo še kar pestro s klimo. Zdelo se mi je, da je v ZDA izraz gostoljubja, da imaš hudo klimo v avtu in v stanovanju. Mene je pa oboje zelo motilo. Predlagala sem, da v hiši zračimo zgodaj zjutraj in pozno zvečer, ko je zunaj vseeno hladneje in smo proti koncu to tudi prakticirali. Tudi ne sušijo perila na zraku ampak v sušilcu, kar je meni čista potrata. In ko je Sharon z ekipo prespala, je tako kot jaz izrazila željo po vrvi za kopalke in brisače, tako da je Mike potem pri vrtnem paviljonu nekaj malega pripravil. Pri pranju da Val iz sušilca še nekoliko vlažno perilo, ki ga potem obeša na obešalnike. Nismo pa smeli dati takega perila na lesen stol ali ograjo, da se le ta ne uničuje.

En dan smo šli z Živo in Val tudi na avto servis toyota. Bilo je potrebno narediti prvi servis za priusa. Z Živo sva si ogledovali zunaj razstavljene avtomobile opremljene s cenami in podatki. Zaklepetali smo se tudi z gospo, ki je poznala Slovenijo preko Michaela Moora: Who to invade next? Zdelo se ji je neverjetno, da je pri nas izobraževanje brezplačno. Potožila se je, kako drago plačuje za svojega sina in niti ne ve, koliko študira, koliko pa žurira in ga »biksa«.

Ko je bila Val še v službi in hčerki mlajši, so čistili hišo vsak petek pred službo oziroma šolo. Vstali so ob petih zjutraj. Dekleti sta morali skrbeti za red v svojih sobah. Zato sta dobili simbolično nagrado: en dinar, eno malenkost. Podobno zdaj Val nagrajuje tudi Kaja, če kaj dobrega naredi.

Preden sva šli na letalo, smo šli še na kosilo z Valinimi starši. Valin oče je zdaj eden redkih preživelih s Pearl Harbourja. To pomeni iz časa druge svetovne vojne, ko je to havajsko oporišče napadla japonska vojska. Takrat je služil pri ameriški mornarici. Bil je tudi odlikovan, ker je iz njihove podmornice rešil »kolege« vojake. Je pa povedal, da so vedeli, da nekaj bo, ker tisti dan niso poslali patrulj ven iz baze in večino osebja so poslali stran. Valina starša sta po kosilu vzela hrano, ki je ostala, domov. Sta že zelo betežna in bolna. Val jima veliko pomaga. To so skromni in preprosti ljudje.  Valina družina je bila precej časa na Havajih, kjer je imel oče službo. Z bratom sta tekmovala v akrobatskem smučanju na vodi. Tudi oče zna dobro smučati na vodi. Val je imela po očetu tudi starejšega polbrata, ki pa je naredil samomor.

Mike mi je po albumu in družinskem drevesu predstavil svoje prednike. Za svojo babico pravi, da je iz slike očitno, da ima indijanske korenine. Bila je pretirano verna, pri Metodistih. Mike ne mara religij. Val pa mi je povedala, da je njen oče molil za rešitev, ko so bili ob napadu Japoncev na Pearl Harbor, zaprti v podmornici. Meni sta tako Mike kot Val izjemna človeka. Val drži vso družino tako, da je prav. Družina ji pomeni največ. Mike je bil do naju z Živo zares velikodušen, tako glede denarja in posvečenega časa in napora. Ko sem kupovala karto za vlak za na letalo je vprašal: » Are you sure, you want to pay yourself?«

Zame je bila izjemna izkušnja. Gotovo zaradi zelo dobre psihične stabilnosti, ki sem jo imela ves čas obiska in stika sama s sabo. Nobenega glavobola nisem imela. Hkrati pa je bilo edinstveno srečanje z naklonjenostjo, dobroto in zaupanjem, ki sta jo izkazovala Val in Mike.

Ob izvolitvi Trumpa je bil Mike besen, Val pa je jokala. Oba sta podpirala Bernija in potem Clintonovo, ki ji sicer nista bila naklonjena. Ampak kaj bi to. Eni so veliki. Eni pa smo majhni. Ali pa obratno. Kakor hočemo pogledat.

Alenka Gabrovšek

 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Borovnica!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Naš časopis
Številka: 448
Izšla: 24.04.2017
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
April 24 25 26 27 28 29 30 1 2 3
24.04.2017
Danes ni dogodkov.
01.05.2017 | Družabni dogodki
Prvomajsko srečanje na Župenci
01.05.2017 | Družabni dogodki
Prvomajsko srečanje na Župenci

Bodite prvi pri oddaji mnenja.