O lepoti Dleskovške planote sem prvič slišala govoriti svojega planinskega mentorja. Precej vode je preteklo, preden sem jo prvič ugledala. Z Lepenatke. Bila sem očarana. In potem ko sem jo prvič obiskala, sem se zopet in znova vračala. Prav na Dleskovško planoto smo se za zaključek šolskega leta odpravili s Planinskim društvom Borovnica.
Sedemnajst se nas je zbralo na izhodišču pod planino Podvežak zadnjo soboto v juniju. Drug drugemu smo se predstavili, od štiriletnika in šestletnika do najstnikov in odraslih. Pestra družba. Potrebovali smo nekaj časa, da smo ujeli pravi ritem. Moji načrti z nalogami so padli v vodo, nadomestili so jih spontani pogovori, občudovanje in fotografiranje cvetlic, sestavljanje himne, žvečenje storžkov in vršičkov, drsanje po snegu. Veliko stvari je vzbudilo našo pozornost. In tako smo po štirih urah prišli na prvi cilj: do Kocbekovega doma na planini Korošici. Počitek, malica, uživanje na prostem. Dva sta se poslovila in se vrnila še isti dan domov. Ostali smo se pripravili na popoldanski izlet, na obisk razgibanega Lučkega Dedca.
Ta izlet mi je bil tako zelo zanimiv, da ga bom podrobno opisala. Razdelili smo se v dve skupini. Moja naloga je bila, da vodim drugo skupino. Smo šli, neobremenjeni s ciljem. Bolj pomembno nam je bilo, da se imamo lepo. Tako smo kar nekaj časa preživeli na snegu. Na poti smo naleteli na propadlo ograjo za pašnik, ki je postala odličen vrtiljak. Hoja po označeni poti je bila naporna. Precej bolje nam je steklo, ko smo stopili na neoznačeno stezo. Odslej so nam pot kazali možici – v piramido zloženo kamenje. Je bilo treba kar dobro pogledati, kje stojijo. Višje nad nami smo med skalnimi skulpturami ugledali našo prvo skupino in se čudili, da smo jim tako blizu. Kmalu zatem smo potrebovali počitek, malico, zamikalo nas je plezanje, našli smo trden sneženi most, ki se je vidno topil. Napredovali smo počasi. Vse je kazalo, da ne bomo vsi prišli na vrh. Potem pa je skale zamenjal travnat svet in vedela sem, da smo blizu. »Še petnajst minut,« naznanim. V resnici smo bili bližje. V petih minutah smo dosegli vrh. Navdušeni, srečni, veseli. A kje je prva skupina? So sestopili na drugo stran? Zakaj jih nismo srečali? Pokličem Primoža, vodnika. Ne javi se. Poskušam dobiti sina. Nič. Čez čas dobim klic. Da so na nekem delu, kjer je malo težje, za poplezat'. Aha, vem. Mi smo se temu delu elegantno izognili. Smo sledili drugim možicem kot oni. Zato smo po tistem travnatem delu tako hitro dosegli vrh.
Razgled fenomenalen, pihalo pa je tako močno, da nas je skoraj premikalo. Prav veter je najbrž odnesel glasove prve skupine, ko so se nekje vzporedno z nami, v drugi grapi spuščali z vrha. Sestopili smo hitro. Kako tudi ne. Nam je dajala moč zavest, da smo dosegli več, kot smo pričakovali. Ko smo si pozneje, po večerji pripovedovali vtise tega dne, je zmagal Lučki Dedec. Vsem je bil všeč.
Drugi dan smo načrtovali, da bo šla prva skupina na Ojstrico in druga na Malo Ojstrico. Vsi skupaj bi se potem dobili na kosilu v koči in se mimo jezera Vodotočnik vrnili na izhodišče. Ponoči je veter žvižgal nad nami. Jutro je bilo hladno, vetrovno. Ojstrico so zakrivali oblaki. Za popoldan je bil napovedan dež. Vse to je vplivalo na odločitev, da Ojstrico izpustimo in se takoj po zajtrku vrnemo po načrtovani poti. Poslovili smo se od prijazne oskrbnice Mojce, ki nam je podarila dve čokoladi. Zapustili smo kočo, naš začasni dom. Težko je bilo spet z vso opremo po stezah navzgor. A ko smo ugledali srčasto jezero Vodotočnik, smo vedeli, da je bilo vredno. In potem še čudoviti svet med Desko in Tolstim vrhom. Lepo. Potem le še pot navzdol, za nekatere lažji, za druge težji del. Različni smo si. Nižje v dolini je bilo toplo, na mravljiščih smo vdihavali mravljinčno kislino, še eno zdravilo narave. Ko smo na cilju zapeli himno in ob spodbudi čokolade povedali svoje vtise, smo bili vsi zadovoljni. Premišljujem, da bi se naslednje leto vrnili na Korošico in obiskali še lepotico Ojstrico, ki nam letos ni bila namenjena.
Za PD Borovnica,
Kristina Suhadolnik
