Če bi moral nedavno prireditev folklorne skupine Šumnik na kratko opisati, bi gotovo izbral naslednjo anekdoto iz življenja slavnega izumitelja Thomasa Alve Edisona: »Nekega dne je Edison prišel domov in dal mami pismo, ki mu ga je dala učiteljica in mu naročila, da ga mora dati direktno in samo mami. Med branjem pisma so mamine oči postale solzne. Sinu je prebrala: 'Vaš sin je genij in naša šola je premajhna zanj, saj nima tako dobrih učiteljev, da bi ga lahko učili. Predlagamo, da ga učite sami doma.' Mnogo let po mamini smrti je Edison postal eden največjih izumiteljev stoletja. Nekega dne je pregledoval družinske stvari. Našel je tudi zloženo pismo v kotu predala mize. Vzel ga je in odprl. V pismu je pisalo: 'Vaš sin je mentalno zaostal, naj ne hodi več v to šolo.' Edison se je zjokal, nato pa zapisal: 'Thomas Alva Edison, zaostal otrok z izjemno mamo, je postal genij stoletja.' Tovrstnih navdihujočih zgodb je bil glasbeno-plesni večer naših Šumnikovcev poln. Pa ne le zgodb, v goste so namreč prišli številni, ki takšne zgodbe živijo in ustvarjajo.
Prišle so Tince, plesna skupina z imenom po najstarejši Slovenki, Desklanki Katarini Marinič, ki je dočakala skoraj 111 let. Pred devetimi leti jih je zbrala predsednica društva upokojencev Deskle - Anhovo in od tedaj so v nenehnem gibanju. Z gostovanj po Italiji »gajstne Primorke« prinašajo zlate plakete, na šovu Slovenija ima talent so se prebile v polfinale ter so nasploh daleč od stereotipa, da z upokojitvijo nastopi obdobje mirovanja in počitka. Poleg njih so nastopili še folkloristi FS Veselje iz Ljubljane s točkami oziroma plesi z območja od Goričkega do Gorenjske. Nič pretirano posebnega, bi nemara kdo pripomnil, a skupino sestavljajo gluhi in naglušni. Nejevernežem razložijo, da glasbo začutijo prek poudarjenega ritma, s pozornim opazovanjem in osredotočenostjo na zaporedje plesnih figur. V družbi mestnega društva gluhih iz Ljubljane plešejo že devet let. S svojim zgledom želijo doseči, da bi preostali bolje razumeli ljudi s čutnimi težavami. Sicer pa, pravijo, kdo nenazadnje ni kdaj pa kdaj malo gluh. Oziroma, nesrečen je, kdor še ni plesal v tišini, na glasbo, ki sta jo slišala le on in njegova izvoljenka. Meje mogočega prav tako že deset let premika plesalka
Prišle so Tince, plesna skupina z imenom po najstarejši Slovenki, Desklanki Katarini Marinič, ki je dočakala skoraj 111 let. Pred devetimi leti jih je zbrala predsednica društva upokojencev Deskle - Anhovo in od tedaj so v nenehnem gibanju. Z gostovanj po Italiji »gajstne Primorke« prinašajo zlate plakete, na šovu Slovenija ima talent so se prebile v polfinale ter so nasploh daleč od stereotipa, da z upokojitvijo nastopi obdobje mirovanja in počitka. Poleg njih so nastopili še folkloristi FS Veselje iz Ljubljane s točkami oziroma plesi z območja od Goričkega do Gorenjske. Nič pretirano posebnega, bi nemara kdo pripomnil, a skupino sestavljajo gluhi in naglušni. Nejevernežem razložijo, da glasbo začutijo prek poudarjenega ritma, s pozornim opazovanjem in osredotočenostjo na zaporedje plesnih figur. V družbi mestnega društva gluhih iz Ljubljane plešejo že devet let. S svojim zgledom želijo doseči, da bi preostali bolje razumeli ljudi s čutnimi težavami. Sicer pa, pravijo, kdo nenazadnje ni kdaj pa kdaj malo gluh. Oziroma, nesrečen je, kdor še ni plesal v tišini, na glasbo, ki sta jo slišala le on in njegova izvoljenka. Meje mogočega prav tako že deset let premika plesalka
Barbara Šamperl. Cerebralna paraliza jo je prikovala na voziček, a ljubezni do plesa ji ni vzela. V času študija se ji je ponudila možnost negovanja te ljubezni, štiri leta pozneje je v plesnem klubu Zebra spoznala svojega soplesalca Klemna Pirmana, dandanes pa z mednarodnih tekmovanj v okviru paraolimpijskega komiteja že prinašata najvišja odličja. Nastopila sta tudi v šovu Slovenija ima talent, predvsem z željo, da bi ples na vozičku dobil čimveč podpornikov. Glede na bučen aplavz teh v Borovnici že zdaj manjka.
In naši domači folklorniki? Še enkrat znova so dokazali, da raznolike plese slovenskih pokrajin nosijo v malem prstu. Občinstvo so, zanimivo, daleč najbolj navdušili z izvirno rezijansko folkloro. Z minulim večerom plesa in glasbe pa so pravzaprav želeli sporočiti, da »poskušajo opogumljati, da je vse, česar se lotimo, mogoče, le če res hočemo«.
Damjan Debevec
Foto: DD
