V nedeljo, zadnjega travna (maja), smo šli z mladinskim odsekom Planinskega društva Borovnica na Primorsko, v Vipavsko dolino na Gradiško turo. S hčerko Živo sva tekli na avtobusno postajo, kjer sta naju pobrala Primož in Tatjana. Kadar kam greš, so jutra vedno prekratka. Med potjo smo izmenjali vtise z orientacijskega tekmovanja in se na parkirišču podali iz avta na veter. Naredili smo začetni krog, skupaj s konjeniki razmigali vse dele telesa, osvežili poznane obraze, obrazke in obraščke ter se prešteli (33). Potem pa na pot.
Opazovali smo plezalce s čeladami in pasovi, ki so šli po plezalni, medtem ko se je naša steza strmo vzpenjala. Male nogice so bile navdušene nad skalami. Po prvem počitku na mestu, kjer se izteče plezalna smer, so bile že malo manj zagnane. In potem še malo manj. Nawal in Ajdo smo morali do vrha sila hecati in navduševati. Občasno tudi nositi. Vid je previdno, pogumno in vztrajno reševal skalne probleme. Mladi dirkači so bili na začetku kolone: Adam, David, Timi, Gal, Taja, Nace … Odrasli smo prijetno klepetali. Koliko zanimivih zgodb in tem: lovci, obdarovanje, prosti čas, potovanja … ni jim bilo konca. Spremljali so nas sape in žarki, rože, skale, krasen pogled na Vipavsko dolino. Kaj hoče človek lepšega!
Ko smo dosegli Gradiško turo in je Primoževa čarobna blazinica omogočila raznovrstno »štemplanje«, smo zaokrožili na gozdnat teren. Brezskrbno smo prestavljali noge in se potapljali v zeleni barvi, občudovali razne rože, božali konje. Pridobili smo še dva žiga. Eno pri kapelici, drugo pri Plazu. Kristina je imela čudovit, ročno narejen zemljevid, s pomočjo katerega smo lahko varčno ali razsipno razporejali svoje moči in zaloge, glede na to, koliko poti je še ostalo. No, rada pa bi povedala tudi to, da sta zadnja dva žiga pristala na mojem trebuhu. Ni bil dolg spomin. Že po prvem tuširanju se je odplaknil v odtok. Vendar nekaj šegavega doda lep odtenek dnevu.
Nekateri so na turo dobili bolj trajen spomin. Neke posebne, specialne mehurčke. Menda od neke rožice. Mene to ni doletelo. So jih pa dobili naša Živa in še sosedova Živa in še mamica Tanja in oči Tomi (nista mož in žena) in dirkač Timi; pa najbrž še kdo, za katerega ne vem. Srčno upam, da bodo, ko bo ta članek objavljen, tudi ti spominki že preteklost. Ostal pa bo žlahten spomin na lepo druženje, pogled na Vipavsko dolino in občutek, da smo premagali to najtežjo turo v letošnjem šolskem letu.
P.S.: Zelo dragoceno mi je bilo popestovati dojenčico Lejo. Komaj da sedi. Njen svet, kot da je od nekje daleč, blizu tistemu, od kjer smo prišli in kamor se morda vračamo. Drobni prsti in jasne oči.
Za PD Borovnica
Alenka Gabrovšek
