Logo MojaObčina.si
DANES
18°C
8°C
JUTRI
25°C
7°C
Oceni objavo

70 let zelene bratovščine

Lovska družina Borovnica letos praznuje 70-letnico ustanovitve. V svoje vrste so ob tej priložnosti sprejeli nove člane, za širšo javnost pa odprli markantno razstavo, ki je ne premore vsak muzej. Starešina Jože Korošec je napovedal obnovo lovskega doma, poudaril pomen lovskega turizma in vzpostavitve korektnega odnosa s souporabniki prostora oz. lovišč.
»Samo delo, delo, delo in samoodpovedovanje«

Zgodovinski pregled preteklih 70 let Lovske družine Borovnica je ob odprtju razstave podal Božo Pavčič: »Tako kot večina lovskih družin v Sloveniji je bila tudi Lovska družina Borovnica ustanovljena leta 1946. Ustanovni zbor je bil v prostorih takratnega Mladinskega doma 26. maja 1946 ob osmi uri zjutraj. Za pristop v lovsko družino se je prijavilo 23 kandidatov. Na tem zboru je bil izmed prisotnih imenovan tudi odbor: starešina Trček, Franc, tajnik Žibert, Ivan in blagajnik Zalar, Anton. Od ustanoviteljev lovske družine žal ni nikogar več živega. Od zadnjega ustanovitelja Palčiča, Antona smo se poslovili ravno na dan proslave ob 50-letnici delovanja naše lovske družine in to natanko 50 let po ustanovitvi, 26. maja 1996. V letu 1946 je bilo iz lovišča vzetih 38 zajcev, 65 rac, deset gosi, en jazbec, en dihur, tri lisice, trinajst veveric, trije gozdni jerebi, ena podlasica, sedem jastrebov, tri šoje, ena sraka, dve klateči se domači mački. Za odvzem divjadi za naslednje leto 1947 je bilo na okrajni lovski zvezi zaprošeno za eno košuto, enega jelenčka, dva kozliča, dve kozici, šest srn in dva srnjaka. No, in 69 let pozneje, to je leta 2015, je bilo iz lovišča lovske družine odvzetih 42 kosov srnjadi, 47 kosov jelenjadi, dvanajst gamsov, trije divji prašiči, 23 lisic, štirje jazbeci, dve kuni belici, štirje poljski zajci, pet fazanov, trinajst rac mlakaric, dve sraki, dve šoji, 41 vran, 24 nutrij in en polh. Iz teh podatkov je razvidno, da je zaznati v našem lovišču velik upad števila male in velik porast visoke divjadi. Z veliko prizadevnostjo, samoodrekanjem, trdim delom doma in v lovišču ter načrtnim usmerjanjem gojitve divjadi je članom uspelo izboljšati življenjske pogoje in s tem tudi stalež in število vrst divjadi v lovišču. Očiten dokaz napredka pri gojitvi divjadi je viden tudi po številu odvzema in prav gotovo tudi s priznanji, ki so jih trofeje, uplenjene v našem lovišču, prejele na državnih, pa tudi mednarodnih razstavah. Vzporedno z rastočim standardom in razvojem lovske družine se iz leta v leto veča tudi število članov zelene bratovščine, tako da danes družina šteje 62 članov.«

V sedmih desetletjih so se lovci lotili in izvedli tudi mnogo infrastrukturnih in drugih projektov: »Zgrajenih in redno vzdrževanih je okrog 16 kilometrov lovskih stez v prej neprehodnih delih lovišča, izdelanih in redno založenih je šest preprečevalnih in privabljalnih krmišč ter 42 solnic, postavljenih 23 zaprtih in več odprtih prež, urejene so štiri remize za fazane, vsako leto se obdeluje najete kmetijske površine za pridelavo koruze za divjad, opravlja košnja trave in spravilo sena v jasli na krmiščih, postavljenih je bilo več brvi čez Borovniščico in odvodnih kanalov na Barju, nabavljene so bile avtomatske krmilnice, najbolj prizadetim območjem zaradi škode po divjadi je bilo danih v uporabo več električnih pastirjev in pripadajoče opreme … Leta 1971 smo razvili svoj lovski prapor, na katerega smo lahko vsi ponosni. Leta 1981 smo se pobratili z lovsko družino Vinski vrhovi z Miklavža pri Ormožu. Omeniti moram še lovski dom, na katerega smo najbolj ponosni. Graditi smo ga pričeli leta 1982, najprej sploh spodnjo etažo, v kateri smo uredili prepotrebno zbiralnico in hladilnico. Ob praznovanju štiridesetletnice obstoja lovske družine, to je 1986. pa smo svojemu namenu predali celoten objekt. Od podjetja Liko smo odkupili parcelo, na kateri stojita dom in parkirišče, asfaltirali smo tudi parkirišče in tlakovali dostopno pot pred vhodom v lovski dom, izdelali prizidek k lovskemu domu, ki ga koristimo za drvarnico. Še in še bi lahko našteval, vendar vsega ne bi mogel zajeti, saj lovci zaradi svoje skromnosti na žalost ne beležimo vseh ur, ki so na kakršenkoli način opravljene v dobrobit divjadi ali lovske družine.«

Trud lovcev je bil očitno opažen tudi na državnem nivoju, saj je v 70. letih kar 96 članov družine prejelo odlikovanja Lovske zveze Slovenije. 
»Skozi naše vrste se je v tem obdobju zvrstilo veliko članov, nekateri so prihajali in odhajali, nekateri so prišli v družino z najboljšimi nameni in predstavami, iz nje pa so odhajali razočarani. In med razočaranimi je bilo največ takih, ki so ugotovili, da lov ni povezan z zaslužkom, ampak s stroški, delom in samoodpovedovanjem. Predvsem pa da lovska družina ni strelska družina in pomeni samo delo, delo, delo in samoodpovedovanje,« je poudaril Pavčič. Zaključil pa je z mislijo: »Vsi souporabniki prostora vedno bolj potrebujemo drug drugega  in moramo še bolj organizirano sodelovati. Borovniški, pa tudi vsi ostali slovenski lovci se moramo držati prastarega izročila, da bomo morali svoje okolje, življenjski prostor predati z vsemi obrestmi vred naslednjemu rodu, kajti to okolje nam ni bilo podarjeno v last, ampak samo zaupano v varstvo in oplemenitenje. Skoraj vseh zadnjih sto let je bilo varstvo narave na plečih in v srcih lovcev. V zadnjih letih pa hočejo zeleni vseh barv in birokrati iztrgati zelene prapore lovcem iz rok in zatajiti stoletno zgodovino slovenskega lovstva ter tudi zgodovino slovenskega varstva narave. To se ne sme in se ne bo zgodilo.«

 

»Poznamo samo eno barvo, to je, zeleno.«

K ogledu bogate razstave v lovskem domu, ki jo je vsaj en teden postavljalo, še dlje pa skupaj načrtovalo praktično vse članstvo, je povabil tudi starešina Lovske družine Jože Korošec: »V veliko čast mi je, da ob praznovanju sedemdesetletnice društva odpremo lovsko razstavo s tematiko našega življenja, naše dejavnosti in prisotnosti v kraju. Leta 1907 je dr. Ivan Lavrenčič zapisal: 'Naše društvo ne pozna politike, temveč je odprto vsakemu lovcu in ne preiskuje njegovih političnih nazorov. Kdor je vnet lovec, je dobrodošel in naj kaže to ali ono politično barvo. Poznamo samo eno barvo, to je, zeleno. Barvo naših lovišč.'« Spregovoril je še o pomenu lovstva v novem, sodobnem svetu: »Trditev, da narave nismo dobili od dedov, ampak so nam jo zaupali vnuki, ni niti nova niti naša. Lovci se trudimo, da bi varstvo narave prodrlo v zavest in ravnanje slehernega izmed nas, predvsem pa, da bi ta čut pridobili tudi mladi.« Največji dosežki v sedmih desetletjih delovanja borovniške lovske družine so po njegovem »enotnost, spoštovanje človeka, skrb za naravo ter souporabnike prostora in seveda, naš lovski dom«. Med prednostnimi nalogami v obdobju do naslednjega jubileja pa so obnova lovskega doma, postavitev prostora za lovski turizem, »v samem lovišču pa vzpostavitev nekega korektnega odnosa s souporabniki prostora, se pravi kmeti in občani naše občine, v kateri imamo lovišče«.

 

Damjan Debevec, foto: DD

Oglejte si tudi