Spet se pripravljamo na našo prireditev. Prvi korak, ko se je bilo potrebno odločiti, kaj bomo obiskovalcem pripravili letos, je za nami.
Vsaka prireditev je nov, nepopisan list papirja. Vsaka prireditev se rodi iz prvotne ideje ter želje, da bi ohranjali slovensko ljudsko umetnost v pristnem podeželskem okolju pod slovenskim kozolcem v času, ko praznuje zavetnik zabočevske cerkvice sv. Janez Krstnik, ob vonju sena in petju čričkov, med ljudmi, ki se navdušujejo nad podobnimi doživetji kot mi. Prvi večer, na katerega smo leta 2008 povabili Dušico Kunaver, smo poimenovali Pravljični večer. Želeli smo, da bi obiskovalci prireditev pod našim kozolcem doživeli kot pravljico, da bi se odmaknili od resničnosti v čas, ko je bilo treba trdo delati, a je bilo kljub temu veliko petja, smeha in prijaznih srečanj. Ljudje so živeli z zemljo, jo obdelovali in spoštovali, saj so se zavedali, da jim daje hrano. Čeprav so veliko delali, so se znali ustaviti in počivati, praznovati. Naslednje leto se nam je pridružil zdaj na žalost že pokojni Mito Trefalt, ki nas je nasmejal z likom starega Košnika. Njegov nastop je imel dobrodelni namen, saj smo zaslužek od vstopnic kot skromen prispevek darovali za izgradnjo vaškega vodovoda v Zabočevem. Leta 2010 nas je razveseljeval Tomaž Plahutnik s svojimi citrami, naslednje leto pa smo pripravili samostojen večer slovenskih legend. Sledilo je leto 2012 in pod Laškarjevim kozolcem so zvenele orglice vseh velikosti, iz katerih je različne skladbe izvabljal Marjan Urbanija. Leto 2013 je k nam pripeljalo Veteransko tamburaško skupino Bisernica, sledilo pa je leto, ko smo se nasmejali Županovi Micki v izvedbi ŠTKD Brezje nad Kamnikom. Potem sta se zvrstili dve leti čudovite glasbe. Iz Prekmurja je pripeljal cimbale Darko Kolarič in med številnimi skladbami smo slišali tudi vedno priljubljeno Vsi so venci vejli. Potem smo šli v Rezijo in povabili v goste člane folklorne skupine, ki se jim je pridružila pevka, pravljičarka in zbirateljica Ljoba Jenče. Predstavili so rezijansko govorico, ples in pesem. Razigrani večer smo zaključili z učenjem rezijanskih plesnih korakov, ki so res poskočni …
Naših večerov si ne moremo zamisliti brez domačih pevcev, ki še zapojejo tako, kot v starih časih. Imenujejo se Fantje na vasi. Vsako leto poskrbijo, da je čar kresnega večera nepozaben, vsako leto slišimo veliko ljudskih pesmi in nikoli ne manjka naslednja: "Utihnil je škrjančkov, rož in žita glas, žareč od sonca in sinjine ... pristavi na zemljo uho, da izveš, kje izvira zlato in kje se preliva srebro …" Če nam uspe prireditev organizirati prav na kresni večer, potem zakurimo tudi kres. Tako kot so ga prižigali v poganskih časih, ko so verjeli, da bo prižgani ogenj ohranil dolg dan … In vsako leto, dragi obiskovalci in obiskovalke, se razveselimo, če nas obiščete. Brez vas se večeri pod Laškarjevim kozolcem ne bi nadaljevali že deseto leto. Hvala za vašo zvestobo in seveda, vabljeni tudi letos, ko se bomo nasmejali komediji z naslovom Moj Vinko!
