Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za nedelja, 04.12.2016

pretežno oblačno
Popoldne bo v jugozahodni in južni Sloveniji zmerno do pretežno oblačno. Drugod bo pretežno jasno. Najvišje dnevne temperature bodo od 3 do 7, na Primorskem do 10 stopinj C.
-1°C | 5°C
ponedeljek, 05.12.2016
0°C | 4°C
torek, 06.12.2016
0°C | 6°C
sreda, 07.12.2016
-3°C | 5°C
četrtek, 08.12.2016
-4°C | 0°C
Opozorila
Nedelja, 4.12.2016 ob 11h
Dodatnega opozorila ni.
-1°C
5°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Kronika

Zlata doba »zvirške« polharije


KRONIKA

| |
14.05.2015      16:18
A A

Zlata doba »zvirške« polharije


Okrog 1970. leta so si polharsko kočo pri Župenci omislili »Kačani«, tri leta pozneje pa so jo streljaj stran, na »Lužah« postavili »Faškarji«. »Zvirčani« niso želeli ostati za časom in so do leta 1978 pod streho spravili lastno kočo pod Prevejkom. Polharske vrste so bile v teh letih krepke, Viktor Kirn pa je skrbel, da so bile tudi založene z najsodobnejšimi pastmi za polhe – t.i. »faškarcami«.


Pavle Drobnič z Valvasorjevim šklopom in tradicionalno polhovko.
Pavle Drobnič z Valvasorjevim šklopom in tradicionalno polhovko.
Deli:

Prvo polharsko kočo v borovniški dolini so si omislili »kačanski« polharji. Postavili so jo leta 1970 na Župenci. Od nje je ostala le še mojstrska slikarija, o čemer bomo pisali prihodnjič. »Faškarji« z Brega in Pakega za »Kačani« niso želeli zaostajati in so svojo kočo na »Lužah« postavili zgolj tri leta pozneje. Glavni pri tem podvigu naj bi bil Viktor Kirn. Pavle Drobnič se spominja, da jim je kočo »kar malce zavidal«. Ko je ob koncu gradnje njegove nove hiše ostalo nekaj materiala, so »Zvirčani« stopili vkup. Sosed Peter Grmek je našel primerno lokacijo pod Prevejkom, zemljo je na prošnjo Drobničevega očeta velikodušno odstopil Kržič (Marinov). Grmek je nato »zvezal« ostrešje in dal podstavke za kočo, Janko Peršin je dal »špirovce«, Tone Mikuž salonitno kritino, Ivan Šivic iverne plošče in betonsko cev za vodo, Avgust Mazi je dal obod, ostali les je bil Drobničev, za prevoz materiala na gradbišče pa je poskrbel Jože Mikuž. Do leta 1978 je bila koča pod streho in 1. maja tudi slavnostno odprta.

Do male maše, ko se je nekoč uradno pričela sezona polhanja – danes je zapovedan 1. oktober – je bilo sicer še daleč, a koča zato še ni samevala, saj se je posebej ob koncih tedna tam vedno kaj dogajalo. V sezoni, ki se v toplem letu zlahka potegne do 1. novembra, je bila operativni center »zvirške« polharije. A časi se spreminjajo, generacij polharjev na Bregu in na Zvirku danes skorajda ni več, mladih je malo. »Svoje čase je bilo v sezoni v gozdu vse polno naroda,« se spominja Pavle, »pa peš se je šlo vsepovsod, od doma pod Rakitno in nazaj. Nazadnje si že komaj čakal, da bo konec sezone, ker si bil tako zmatran.« Dandanes se kot center polharije vedno bolj uveljavlja polharska koča Polharskega društva Krim pri Rakitni, ki je bila zgrajena šele štiri leta po »zvirški«. K temu je dala svoj doprinos tudi spremenjena zakonodaja, ki za polhanje po novem predvideva dovolilnice. Polhar mora svoje društvo obvestiti, kje bo lovil, oni to posredujejo pristojni Lovski družini, ti pa nato nazaj pošljejo dovolilnico, ki jo mora polhar venomer nositi s seboj, ob koncu sezone pa vrniti. Pred nekaj leti sta se tako v rakitniško društvo včlanila tudi Pavle Drobnič in njegova sestra.

 

»Kušniti polha« ali spiti »pol deci šnopca«

Nas pa bolj kot sedanjost, ki jo poznamo tako kot pet prstov desne roke, vleče nazaj v zlate čase »zvirške« polharije. Med drugim je ta čas rodil tudi običaj polharskega krsta. Nadebudni kandidat, ki je že spoznal polharsko življenje, z dušo in telesom srkal iz starih polharskih običajev in bi želel vstopiti v to druščino kot polnopravni član, je moral opraviti poseben izpit. Pred kočo so na klop položili lestev, nanjo pa je s hrbtom navzgor legel kandidat. Sodnik odet v dolgo belo rjuho mu je zastavljal splošna vprašanja o polhih, kot koliko vrst poznamo (pri nas živijo navadni polh, drevesni polh, vrtni polh in podlesek oz. lešnikar), ali je polh kanibal, kdaj se prične lov ipd. in mu za vsak napačen odgovor predpisal pravično kazen. Enkrat je bil to tepež s srobotom, spet drugič so neki kandidatki dali na izbiro poljubiti polha ali spiti pol decilitra žganja. Na presenečenje in nato vsesplošni krohot se je odločila za oboje… Potreben je bil še preizkus nastavljanja pasti in kandidat je smel vstopiti v polharsko druščino.

 

Moja polšina, tvoja polšina

S krstom pa se zgodba za novopečenega polharja šele prične. Priskrbeti si namreč mora še svoje »šklope« in če ne namerava loviti zgolj po drevju, tudi izbrskati lastne polšine. Te sicer prehajajo iz roda v rod, oziroma kot pravi Drobnič: »Nekaj jih je iz ustnega izročila, nekaj jih imam od svojega očeta. Po navadi gre za manjša brezna. Najdeš jih, ko je močna slana ali sneg. In kjer je votlina v zemlji, je okrog kopno. Poznam nekaj takšnih brezen, ki so dolga pet, šest metrov in ko gre toplota iz njih, stopi sneg vse naokrog. Polhar ima celo leto dela z raziskovanjem, saj mu gre za to, da ima svoje luknje. Obenem jih pa eden drugemu iščemo in na njih lovimo. To je kar stara navada, sicer ni lepo, pa vseeno…« Izkušeni polhar Peršin jih po Drobničevih besedah pozna med 300 in 400, od Krima do Rakitne.

 

Humane pasti

Spet druga »zlata jama« so drevesna dupla, danes precej redka kategorija. Polhi se najraje naselijo v hrastovih in češnjevih. Če so pred polšinami nastavljali pasti na kamen, pa so polhe nekoč iz drevesnih dupel preganjali s palico ali žico naravnost v nastavljeno vrečo. Praviloma se seveda uporabljajo »šklopi«, Notranjci jim pravijo »škrinjce«. A za razliko od tistih, ki jih uporabljajo na cerkniškem koncu, so borovniške pasti po zaslugi Viktorja Kirna v zasnovi napredovale do točke, ko jih majhen polh ne more sprožiti. »Jeseni, ko pričnemo polhati, je polno mladičev. Vsaka bab'ca ima po osem mladičev. In ti so najbolj neučakani, pa lačni in gredo ven. Tega boš najprej ujel. Ampak tak ti ne pomeni nič. Iz tega ozira smo šli v to, da se mlajši ohranijo in gre rod naprej,« mi je razložil Drobnič, ki se rad pohvali tudi z lastnim patentom – elektronsko pastjo: »Ko se past sproži, posveti rdeča lučka. Recimo, da sedim ob ognju sredi dolinice in ko v bregu nad njo posveti, grem pobrat polha. Nekateri se smejejo, ampak meni pa kljub temu ni treba po nepotrebnem hodit preverjat pasti.« Pasti so obenem postale tudi bolj »humane«, saj polhe nemudoma odpravijo v večna lovišča, brez nepotrebnega trpljenja. Daljši je polharjev staž, več »šklopov« in pasti ima. Nekatere morda podeduje, druge kupi, si jih izdela sam, lahko pa jih tudi najde ali »najde«. Drobnič, ki jih ima že preko dvesto, trdi da ni »ukradel niti ene pasti, sem pa marsikatero našel, ki so jo polharji pozabili.« Seveda, če jih v eni noči nastaviš petdeset, se kaj rado zgodi, da kakšne potem ne najdeš več, četudi so označene s številkami. So pa tudi rajoni, po katerih gospodarijo polharji, ki največje užitke najdejo ravno v iskanju tujih »šklopov«. Tem se je, tako Drobnič, najbolje izogniti: »Je bil pred leti, ko je bil še ata, pri Rožmanu eden, ki je šel kar za tabo in vse pobral, hudič!«

Zmikavt pa ne pride nujno vedno po dveh nogah, o čemer sledeča Drobničeva izkušnja: »Lani je bilo. Bolj slabo vreme je bilo, že pozno popoldne, pa sem si rekel, da grem vseeno nastavit pasti. Jih nastavim in se vračam domov, kar zagledam tako deblo, ki je bilo spodaj že povsem gnilo. S sekiro podrezam noter, pa se oglasi polh. Jaz že po glasu spoznam ali je mlad ali star, ta pa je bil poznojesenski kapitalec. S sekirico nisem mogel do njega, k sreči sem imel pa še eno past v nahrbtniku. Cel kup dela sem imel, da sem obložil luknjo in past s kamenjem in mahovjem. No, ko sem to naredil, sem pa ugibal kolikšen polh bo zjutraj v pasti… Celo noč sem študiral samo o tem. Zjutraj grem tja, ni bilo pa ničesar! Pasti ni bilo, kamenje je bilo razmetano… Sem ugibal, kdo jo je ukradel. Najprej sem pomislil na tiste, ki tam polhajo, češ gotovo me je kdo opazoval, ko sem ropotal. Vsaj desetkrat sem šel tja v naslednjih dneh, a pasti nisem našel. Letos pa grem in glej, bila je deset metrov stran, pa še dlaka notri. Jeseni jo je zakrivalo listje. Gotovo je bila lisica, ki je polha potegnila ven in ga odnesla. Si moreš misliti, kolikšen polh je to moral biti!?«

 

Sveže ujeti polh iz zmrzovalne skrinje

Ko okrog male maše polhi prilezejo iz svojih skrivališč in se po drevesnih krošnjah razleže kihanje, cviljenje in godrnjanje, tedaj polharji oprtajo »šklope«, si opasajo sekirice, v nahrbtnik pa poleg svetilke in »recnij« zložijo še vsak svoje skrivnostne vabe. Drobnič prisega na »drobnice«, male divje hruške, premazane z žganjem in cimetom, »ker se dobro primejo sprožilca. Nato je treba poiskati za šklop najprimernejše mesto na drevesu, ki je praviloma na tisti veji, ki ga povezuje z naslednjim drevesom. To je po navadi prehod za polhe in tam nastaviš past. Če so nizki in razvejani listavci, lahko odsekaš rogovile za pasti, če pa je visok bukov gozd, kjer so veje deset metrov nad tlemi, pa nimaš kam obesit pasti. S takšno polharijo bo zdaj konec, saj gozdarji vse košate gabre mečejo ven, ravno ti so bili pa najboljši za polhe.«

Priden polhar na sezono zlahka ujame dvesto polhov, bolj zagreti tudi do šeststo. V promet so nekoč šle predvsem njihove kožice. »Polh spreminja dlako kot lipicanec, mlad ima modrikasto, starejši dobi sivo rjavkast odtenek, jeseni, ko se shladi, dobi pa zimsko srebrno dlako. Ti so najlepši. Oče jih je imel po 200 kosov nad delavnico, kjer so se sušile,« je o časih, ko se jih je prodajalo za lepe denarce, pripovedoval Drobnič. A menda zopet prihajajo v modo. Polšje meso po drugi strani ni nikdar šlo iz mode. Tu je seveda še kako pomembno, da je polh primerno tolst ali po lovsko povedano – kapitalec. Vsak polhar si prizadeva, da bi staknil kakšnega. Pa ne le zase, temveč tudi, da bi se z njim pohvalil pred drugimi. Pred leti so tovrstna tekmovanja potekala v Gostilni pri Vidi na Pokojišču, danes pa le še v polharskem domu pri Rakitni. Drobnič, ki se seveda rad pohvali, da je njegov največji »kapitalec« tehtal kar 360 gramov, takšnim tekmovanjem nasprotuje, ker menda nekateri »tiste polhe prinašajo iz skrinje tri tedne ali celo eno leto. Se spomnim, ko je nekdo k Vidi dve leti zapored nosil istega črnega polha. Spet drugi jih doma intenzivno hranijo. Samo enkrat, odkar polham, sem tekmoval pri Vidi – za spomin še hranim šklop, ko sem dobil prvo nagrado. Takrat sem prisegel, nikdar več! Ko tehtajo v polharski koči, grem kar stran. To ni nikdar bilo in ne sme biti. Ni humano.«

 

Človeku prijazna zverinica

Polhe resda pase pan oz. hudič, se pa menda prav lahko udomačijo tudi v človeški družbi. Tako si je pred leti neka samica za svoje domovanje izbrala kar predal kavča polharske koče na »Izvirku«, kjer jo je našel Drobnič: »Imel sem jo doma v kletki, košarico sem ji naredil, da je spala notri. Potem pa pridem en dan in v košarici vse miga – osem komadov. Goli kot miši. Vse sem vzredil. Vsak dan so bili lepši. Plezali so mi po rokah, za vrat... Ta stara me je nekaj časa gledala z veje, kako se igram s ta mladim, nato pa je prišla dol in mu jih pripeljala okrog ušes. Zakaj? Ker se je pustil prijet.« Se pa priporoča previdnost, ker mlad polh je morda res nežna reč, star ti pa zlahka pregrizne noht. Da si je Pavle Drobnič domač tudi s polhi v divjini, pa priča neka druga prigoda: »Pred petimi leti sva z Nandijem v gozdu zakurila kar velik ogenj. Ležala sva ob njem oba vznak, prav lepo gorko je bilo. Jaz sem si naredil ležišče tik ob bukvi, da sem imel glavo ob deblu. Pa poslušava. Pride ven polh in se oglasi. Sem rekel, tale bo pa sem prišel. No, in čez pol ure je bil v krošnji bukve nad nama. Kar naenkrat pa prileti črna pika z drevesa. Polh je padel dol na listje, kakih pet metrov od mene. Zvit v klobčič, ne tako kot mačka. Čez tri sekunde pa prileti po moji nogi, mimo vratu in gor na bukev.«

 

Damjan Debevec, Foto: DD, Pavle Drobnič





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Borovnica!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Naš časopis
Številka: 443/2
Izšla: 28.11.2016

Prelistaj E-izdajo
Koledar dogodkov Preglej vse
December 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13
04.12.2016
Danes ni dogodkov.
07.12.2016 | Kultura
Jazzva koncert
07.12.2016 | Kultura
Jazzva koncert

Bodite prvi pri oddaji mnenja.