Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za ponedeljek, 05.12.2016

delno oblačno
Ponoči se bo oblačnost od jugozahoda prehodno širila tudi nad osrednjo in del vzhodne Slovenije. Po nekaterih nižinah bo zjutraj megla. Najnižje jutranje temperature bodo od -7 do -2, na Primorskem od 0 do 5 stopinj C.
-2°C | 4°C
torek, 06.12.2016
-2°C | 5°C
sreda, 07.12.2016
-2°C | 4°C
četrtek, 08.12.2016
-4°C | 5°C
petek, 09.12.2016
-3°C | 9°C
Opozorila
Nedelja, 4.12.2016 ob 16h
Dodatnega opozorila ni.
-2°C
4°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Kronika

Spomini vojaka prve svetovne vojne (3)


KRONIKA

| |
19.11.2014      11:09
A A

Spomini vojaka prve svetovne vojne (3)



Leopold Vadnjal
Leopold Vadnjal
Deli:

Po treh tednih sem si zdaj spet sezul čevlje, in ko sem pogledal noge, sem se prestrašil; koža je bila popolnoma bela. Ali nisem se dosti zmenil za to. Spati, samo spati, spal bi celo večnost. Buteljki z žganjem sem zakopal v slamo in zatem zaspal. Dobre volje sem se zbudil zjutraj, tudi noge me niso več bolele. Skušal sem seči po buteljki žganja in narediti nekaj požirkov. Premetal sem vso slamo, ali buteljk ni bilo več. Kje iskati tatu med toliko vojaki? Pridušal sem se nekajkrat v tolažbo sam sebi in odšel na dvorišče. Tudi tukaj je nekdo molil jutranjico s tem, da je trdil, da ima krščeno dušo, krvavo dušo, sveto dušo, da je dio porco (svinja). Stopil sem bliže in videl, da se prepirata neki poročnik in prostak. Ta je bil pijan, da je komaj stal na nogah, pridušal se je, da se je vse kadilo. Konec prepira je bil, da je poročnik dal svojega nasprotnika privezati na hruško, ki je stala tam zraven. Vrnil sem se v šolo in na njegovem ležišču sem videl prazni obe moji buteljki. Napil se je torej mojega žganja, se v pijanosti skregal z oficirjem in zdaj dela pokoro na hruški. Dasi sem bil jezen nanj, tako hude kazni mu vseeno nisem privoščil, kajti ni še visel uro, že je padel v nezavest, in da ga niso takoj odvezali, bi gotovo umrl. Proti poldnevu smo odrinili iz mesta dalje. Sedaj je šlo vse bolj v redu, ker so si ljudje kolikor toliko odpočili in dobili jesti. Po dvodnevnem maršu smo prišli v gozd, kjer je bilo zbranega polno vojaštva, trena, konjenice, saperjev, ki so kopali kritja in stojišča za topništvo – to je delno že streljalo – in pehote raznih polkov. Ustavili smo se in oficirji so nam povedali, da bomo sotesko, ki je na robu gozda, zasedli mi in da moramo po vsej sili pregnati Ruse iz njihovih okopov. Po dveh urah oddiha krenemo dalje in kmalu smo iz gozda prišli na plano v ozko sotesko, ki je bila bolj podobna globokemu jarku. V soteski smo na zelo strmem bregu začeli kopati kritja, toda v zmrzli zemlji se ni dalo veliko kopati. Kopal in ril sem nekaj časa, ko pa sem uvidel, da ne morem nič izkopati, ker so bila tla skalnata in zemlja zmrzla, sem nagrebel nekaj snega in legel za tisti kup. Bili smo dobro skriti v soteski in ruske granate in šrapneli so leteli nazaj daleč čez nas.

Prišlo mi je na misel, da je Vseh svetnikov dan, da doma lepšajo grobove in se gotovo tudi nas spominjajo, ker ne vedo, ali smo še živi ali pa tudi nas že krije hladni grob. Res je tudi cel polk ležal v nekakih grobovih, kajti vsakdo si je mogel skopati v zmrzlo zemljo samo tolikšno jamo, da je bil nekoliko v zatišju pred burjo, ki je vedno bolj tulila po soteski. Vzdignil sem glavo in pogledal naokrog; popolna podoba pokopališča s svežimi grobovi, iz njih pa so namesto križev štrlele puške in bajoneti. Hotel sem že skriti glavo nazaj za kup snega, ker mi je burja nesla sneg v obraz, ko zagledam, da se od ruske strani bližajo tri letala. Priletela so že čisto navpično nad nas, ko jih je zapazilo naše topništvo in začelo streljati po njih s šrapneli. Videlo se je, da šrapneli eksplodirajo čisto blizu njih, vendar niso nič zadeli, zakaj hitro so vsa tri odplula nazaj. Od tega obiska si nismo pričakovali nič dobrega. Rusi so seveda prišli gledat, kje leži naša pehota. Res so začele padati granate in šrapneli bliže in bliže nas in kmalu udari granata v sotesko, za njo druga, tretja, vendar še predaleč, da bi nas dosegle. Medtem ko so nas Rusi iskali, se je začelo mračiti, snežilo je, burja je pomagala vedno bolj tuliti ruskim granatam. Stresal me je mraz, da sem mislil, da iztresa dušo iz mene. Nastopila je noč, temna noč, Rus je pa pokal vedno bolj in bolj, šrapneli so treskali čisto nad nami, da sem slišal, kako so žvižgali njihovi kosi po soteski. Zaslišal se je krik nedaleč od mene; nekdo je bil ranjen ali ubit. Z desne strani je prišlo povelje od moža do moža, da moramo biti pripravljeni, ker bo ponoči alarm. Hotel sem sneti odejo s tornistra, da bi se zavil, zdaj pa mi ni kazalo drugo, kot nadalje trepetati in se krčiti od mraza; povedal sem povelje naprej in se natiho pridušil. Nepričakovano zaslišim spet z desne: »Alarm, alarm!« Povem naprej in začnem lesti navzgor iz soteske, zakaj povedano nam je bilo že prej, da se moramo, če bo alarm, postaviti na planjavo vrh soteske. Ne vem, kolikokrat sem padel, preden sem prilezel na vrh, bila je tema, da bi dalje segel, kot videl. Na vrhu je pa divjala burja še mnogo huje kot v soteski. Tam smo bili pred burjo vsaj nekoliko v zavetju, tu gori pa smo občutili vso njeno moč. Prepihala nas je do kosti in nam v ušesa nanesla snega, pa za vrat in sploh smo bili popolnoma sneženi. Tekali smo sem in tja, da bi se ogreli, ali v temi smo se zaletavali drug v drugega, ker od meteža in goste teme mož ni videl moža. Dobro uro smo stali tako izpostavljeni burji in ruskim granatam; spraševali smo drug drugega, kaj bo, zakaj je bil alarm, ali nihče ni nič vedel. Slednjič so nam veleli, naj gremo nazaj v jarek, v svoje luknje. Odpravil sem se po bregu navzdol, pa mi je spodrsnilo, zvalil sem se na dno jarka in le z veliko težavo sem prikobacal nazaj za svojo sneženo steno. Nič bolje kakor meni se ni godilo drugim, le malokdo je bil, ki se ni zvalil na dno soteske; kakor sem zvedel drugi dan, si je neki korporal, ko se je valil po bregu, celo zlomil roko. Spet sem legel za svoj sneženi kup; zaradi silne burje nisem mogel ne hoditi ne stati. Rus je streljal, kot bi bil iz uma, in treskanje granat in pokanje šrapnelov se je ujemalo s tuljenjem burje v tako čudno melodijo, da se mi je zdelo, da se hudič ženi in da ves pekel pleše v soteski okoli nas. Spet alarm! Lezli smo spet na vrh in po preteku pol ure ali ene ure smo se spet valili v dolino. To se je ponovilo šestkrat tisto noč, tako da vso noč ni nihče zaspal, in to so, mislim, hoteli oficirji. Proti jutru, ko je Rus nehal streljati, smo zlezli na drugi strani iz soteske in se pomaknili naprej proti Rusom. Med nizkim grmovjem kraj gozda smo spet začeli kopati kritja, ali z istim uspehom kakor včeraj v soteski; v zmrzlo zemljo se ni moglo kopati, zato sem spet nagrebel snega predse in se stisnil na zemljo za tisti kup snega. Na srečo nas je pred Rusi nekoliko krilo grmovje. Rusi so imeli svoje strelske jarke kakšnih 500 m od nas, to smo videli, ko se je naredil dan. Dobro jutro je voščilo Rusom naše topništvo, ki je začelo pokati po ruski pehoti. Odgovarjati je začelo tudi rusko topništvo, to pa ni tolklo po nas, ampak je streljalo nazaj na naše topništvo. Ruska pehota se je hotela menda nad nami maščevati in vedno gosteje so žvižgale krogle okoli nas. Seveda tudi mi nismo molčali in vnel se je srdit boj.

 

(Leopold Vadnjal, Zapiski vojaka: 1914–1921, Borec, Ljubljana 1989)





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Borovnica!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Naš časopis
Številka: 443/2
Izšla: 28.11.2016

Prelistaj E-izdajo
Koledar dogodkov Preglej vse
December 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14
05.12.2016
Danes ni dogodkov.
07.12.2016 | Kultura
Jazzva koncert
07.12.2016 | Kultura
Jazzva koncert

Bodite prvi pri oddaji mnenja.