O polhariji je prvi obširneje pisal Janez Vajkard Valvasor, ki je med svojimi popotovanji po slovenskih krajih v 17. stoletju občudoval tudi nadvse čudno zver – polha, ki, kot so mu pripovedovali, jo sam pan, satir oz. gozdna prikazen, nekakšen kozlovski človek ali – ljudsko bolje razširjeno – vrag žene na pašo. Zelo podrobno je opisal tudi lov nanje, ki na Notranjskem ni omejen zgolj na polšine ali bezanje po duplih, temveč so si domačini omislili še posebne pasti, s katerimi polhe lovijo po drevju, t. i. samostrele. Stoletje pozneje je te danes že skoraj pozabljene pasti risal tudi plemeniti Steinberg, a Borovničanom jih ni treba hoditi gledat v knjižnice ali polharsko zbirko gradu Snežnik, saj jih zna prav spretno izdelati naš sovaščan Ivan Stražišar iz Brezovice pri Borovnici. V Valvasorjevih spisih je tudi lepo opisano, kako je bil lov na ta »neugledni« plen pravzaprav vedno v domeni kmetov, zanj pa so morali zemljiški gosposki izplačevati določeno zakupnino. Borovniški polharji so le to kakopak odrinili bistrškim kartuzijanom. Po odpravi fevdalizma sredi 19. stoletja je na področju polharije zavladala nekakšna svoboda, omejena zgolj z dobro/slabo voljo lastnika gozdov.

»Zvirško« polharsko izročilo

Polharske združbe so se navadno organizirale po krajevnem ključu in si tako delile tudi teritorij, praviloma pa je polharska tradicija prehajala iz roda v rod. Tako tudi v družini Drobničevih z Dola. Že ded Pavleta Drobniča, Jurij Drobnič z Dola, je veljal za vnetega polharja. V spomin nanj Pavle še danes hrani več kot sto let stare šklope (pasti za polhe, na Cerkniškem jim pravijo tudi škrinjce), ki jih je sam izdeloval. Na njih se ne utegne nabrati prah, saj jih je zaradi kakovostnega lesa redno uporabljal že Pavletov oče, zdaj pa on sam. Ko se je oče priženil k »Malenskim« na »Zvirk« (Pako), je s seboj pripeljal tudi polharsko tradicijo. Njegov rajon je bil predvsem nad Goričico in okoli Prevejka, najbogatejše polšine so se tod nahajale na Rožmanovem in pri »Gadni«. Kadar se je v polharski sezoni podal v gozd, si je oprtal tri pasti na kamen, deset šklopov, sekirico in pa nahrbtnik z najnujnejšimi pripomočki, kot so šnopček in drobnice (divje hruške) za vabo. In medtem ko so si preostali polharji svetili z lanternami in petrolejkami, katerih »cilindre« je bilo treba kar naprej čistiti z listjem, je on od svojega očeta podedoval karbidovko, ki je »svetila tako močno, kot bi bil dan«. Nepogrešljiva je bila tudi polhovka, znamenita kučma iz polšjih kožic (potrebnih jih je od 30 do 35), znak izkušenega polharja. Prastaro pravilo narekuje, da se ta nosi rahlo postrani, nagnjena proti desnemu ušesu, prav tako kot so čebelarji ob dobrih letinah nosili klobuke.

Zanimivo je, da so se kljub neposredni bližini Brega in Pakega »Zvirčani«, vsaj kar se polharije tiče, držali bolj zase. »Tam, kjer je moja baraka, in naprej proti Preserju je bilo več skupin. So bili Martinšči, Pirci … stari možakarji. Vsak je imel svoj rajon, zvečer so se pa dobivali pri ognju, si pripovedovali zgodbe in pili šnops kot 'dratarji'. Spomnim se Martinščevega očeta. Majhen možakar je bil, hribovec. Po hribovsko je govoril, tudi jager je bil. On je kadil fajfo. Celo noč je pri ognju, in včasih smo bili zgoraj do jutra, nam, majhnim mulcem nakladal. Vsaj pol se je zlagal, vse mogoče štorije. Pa kar naprej je kadil. Ko je pokadil, je fajfo stresel ob kamen in jo spet nabasal. Kadarkoli grem gledat za polhe, zavijem na tisto mesto, kjer smo kurili, pa je tega že več kot 60 let,« se spominja Pavle Drobnič. To je bila verjetno tudi zadnja generacija polharjev, ki so lovili zavoljo golega preživetja. Meso so čez zimo dali na sol in v čebričke, polšjo mast so imeli za zabelo, kožuščke pa so prodajali za boljši kos kruha.

Pavle Drobnič mlajši gre nad polhe

Potem je prišel trenutek, ko je Pavle starejši s seboj v gozd vzel Pavleta mlajšega. »Jaz menda še v šolo nisem hodil, ko sem z atom hodil okrog. On je bil drugačen polhar, ni nikoli kaj dosti kuril ognja in je vedno le pri polšni sedel ter poslušal, oziroma sva poslušala … jaz sem dostikrat zaspal. Na rekelcu sem ležal, zvit, mraz je bilo. Bunde ni bilo takrat. Pa vedno je imel kake tri polšine blizu, in če je bila kakšna v klancu navzgor, je dal past na kamen. Ker ni mogel biti pri vseh naenkrat, je zložil na tisti kamen še vrsto manjših. Ko se je past sprožila, so padli dol in sva slišala, da sva šla pogledat,« še pomni Drobnič, ki je bil od tistega trenutka, po njegovih besedah, »zastrupljen« in je vsako leto komaj dočakal jesen ter »malo mašo«, ko se je uradno začela polharska sezona.

Z njima je šel večkrat tudi Pavletov najboljši prijatelj, sosed Nandi, še danes vnet polhar in sodrug v prenekateri dogodivščini: »Nepozaben je dogodek pri Gadni, polšini, ki so jo poznali že stari polharji, ko sva prišla nastavit past, tam pa je bil v klobčič zvit modras. Bosonogi Nandi se ni ustrašil in ga je pokončal s sekiro.« Ob neki drugi priliki pa je bil strah vendarle močnejši nasprotnik, tako Drobnič: »Jaz sem bil star kakih sedem, osem, on pa enajst let. Lep dan, popoldne, oba korajžna sva šla polhat nad Izvirek. Noč se je delala, začelo naju je biti strah … Kaj te ne bo! In ravno zraven moje koče, petdeset metrov stran, je Gadna. Sedela sva tam pri polšni, da se kaj ujame, noč je že bila, ko je na Mahu pričela ena krava tulit. Nisva vedela, kaj je, pa sva rekla, greva kar domov. V tistem nama pa karbidovka ugasne. Kaj pa zdaj, jaz sem bil še bolj plašen kot on, sva se prijela za roke in jo ucvrla naravnost čez grmovje in trnje domov.«

(Se nadaljuje.)

Damjan Debevec, foto: BU