Polovica mandata je za vami. Od ena do pet, kakšno oceno bi si zaenkrat dodelili?
To ocenjujejo in pri tem bodo imeli zadnjo besedo občani kot volivci, zato samoocenjevanje nima smisla.
Kaj vidite kot vaš največji dosežek v preteklih dveh letih?
Da sem uspel delovanje občine in občinske uprave postaviti na nove, bolj odprte, finančno trdnejše in razvojno naravnane temelje. Prav v teh dneh bo šel v javno obravnavo končni osnutek občinske razvojne strategije, ki smo jo skozi participativni proces z občinskimi svetniki, političnimi skupinami, društvi in vsemi zainteresiranimi občani pripravljali leto in pol.
Kar nekaj projektov se je nadaljevalo še iz prejšnjega mandata, kateri projekt pa je bil v teh letih najpomembnejši za Vas?
Še vedno zaključek tega kohezijskega obdobja. Jaz sem neposredno padel v izvajanje tega programa, ki je bil izjemno obsežen. Že pred nastopom mojega mandata smo se zadolžili za slaba dva milijona evrov. To predstavlja štiri gibljive proračune, se pravi štirikratnik vsakoletnih sredstev, ki so namenjena za investicije. Smo majhni, 500 tisoč evrov nam pomeni ogromno. Na tem nivoju vemo, kaj vse se lahko naredi. Lahko veliko, lahko pa malo.
Novi projekti zahtevajo temeljite priprave, pri večini evropskih je potrebno imeti tudi ustrezne razvojne dokumente, najti ustrezne domače in tuje partnerje, zagotovljeno mora biti sofinanciranje, biti moraš lastnik nepremičnin ter imeti vsa prehodna soglasja, če je predvidena kakšna gradnja praviloma celo gradbeno dovoljenje. Sicer pa kar se evropskih projektov tiče – in drugih, jih praktično ni – vlada zatišje po vsej Sloveniji. Deloma je temu tako, ker je vlada šele letos vzpostavila celoten podporni sistem za črpanje sredstev iz nove finančne perspektive EU, ki se je sicer začela že leta 2014. V veliki meri pa k temu prispeva dejstvo, da ta finančna perspektiva ni naklonjena bolj revnim članicam in občinam, ki želijo oz. potrebujejo vlaganja v izboljšanje osnovne komunalne in turistične infrastrukture. Omogoča namreč zelo omejeno evropsko sofinanciranje infrastrukture, ki je lahko samo manjši del bolj obsežnega projekta, v katerem mora večina denarja iti za boljše medevropsko in medinstitucionalno sodelovanje, izboljšano konkurenčnost, razvoj inovativnih turističnih in drugih produktov, spremenjeno vedenje in ravnanje ljudi itd. Osrednja regija je v tej perspektivi praktično v hendikepu. Šole nam pokajo po šivih, vzgojno-varstvene ustanove tudi. Praktično nimamo nobenih akumulacij, da bi sami izpeljali te investicije, za razliko od vzhodne kohezijske regije pa za takšne investicije nismo upravičeni do evropskega sofinanciranja. Šolsko ministrstvo smo opozorili na našo stisko, kar se tiče širitve šole. Zadevo smo sprožili tudi preko LUR-a. Dobili pa smo že odgovor ministrstva za kulturo, da trenutno rešujejo še problematiko iz leta 2011.
Občani še vedno niso dojeli, da EU da sredstva, samo, če prispevaš k uresničevanju njenih skupnih ciljev, ne pa kar neposredno za reševanje naše razvojne zaostalosti. Žal so ti cilji v tej finančni perspektivi bolj po meri tistih, ki že imajo razvito osnovno infrastrukturo ter so se že prej integrirali v mreže evropskega sodelovanja. Mi pa na tem področju praktično orjemo ledino. Ni dovolj da namreč eden ali dva občinska uradnika razmišljata in delujeta razvojno in “evropsko” niti ni dovolj, da to počne samo občinska uprava. Uspešni bomo, ko bodo k temu usmerjena tudi podjetja in društva ter različne iniciative občanov.
Toda, ali ni kohezijske projekte peljala t.i. občinska birokracija, kje točno je Vaš osebni prispevek, da se je izpeljalo bolje, kot bi se, če bi vse prepustili uradnikom?
Tukaj je bilo ogromno problemov pri zagonu čistilne naprave. Projekt je bil glede na nujnost sledenju ostalim bolj organiziranim partnerjem pomanjkljiv. Morali smo dobesedno eksperimentirati. Kar se tiče same izvedbe vakuumske kanalizacije, smo imeli tudi izredne težave, ki izvirajo iz samega projekta. Tako, da smo se dve leti kar dobro izčrpavali na tem. Referent za komunalne zadeve, ki je v isti osebi tudi direktor občinske uprave, je bil s tem popolnoma zaseden. Jaz sem mu, kolikor sem mogel, priskočil na pomoč. Nemudoma, v pol leta, smo sprožili reprogramiranje bančnega kredita in s tem pridobili najnižjo možno obrestno vrednost, ki je bila tedaj možna na trgu, pa je bila verjetno rekordno nizka, in jo dolgoročno vezali. En del dolga smo tudi že poplačali in s tem zmanjšali osnovo. Mislim, da bomo to še nadaljevali, odvisno od finančnih prilivov amortizacije infrastrukture, ki je pred kratkim kar nekako šokirala Borovnico. Vrednost komunalne infrastrukture je namreč skokovito narasla in če jo nameravamo po računovodskih standardih servisirati, je nujno povečanje cen na komunalnem področju. Podobnega je bila sicer deležna tudi Vrhnika, a je vendar številčnejša in se obremenitev razprši, pri nas pa se zaradi zavrnjenega odloka o NUSZ razdeli samo na strogi center Borovnice.
Je to tisto, kar naj pričakujemo v prihodnjih dveh letih, se pravi pokrivanje primanjkljaja iz kohezije oz. amortizacija infrastrukture?
Mi smo implementirali določeno amortizacijo v določenem procentu direktno v ceno komunalnih storitev. A kar tretjino cene bomo občanom subvencionirali, da bo šok čim manjši. Mislim, da se bo to v petih letih izravnalo in bomo prišli na raven, ko bo amortizacija prve učinke že naredila. Sicer pa si prizadevam, da bi v naslednjih dveh letih lahko začeli s projektom priključitve naselij v Kotih na medobčinski vodovod, ob sočasnem zagotavljanju rezervnega vira pitne vode. Vladi smo že predlagali, da spremeni razvojni program regije tako, da bo omogočal sofinanciranje nujnih infrastrukturnih projektov na področju komunalne infrastrukture – tudi na področje vodooskrbe. Na tem projektu se je sicer delalo že prej, a sta se sosednji občini žal odločili, da si rezervni vir pitne vode zagotovita drugje, zato bo potrebno projekt v tehničnem smislu praktično zastaviti na novo. V tem tednu sva bila z direktorjem občinske uprave na Direkciji za ceste, kjer smo se pogovarjali o sodelovanju pri obnovi regionalne ceste med Dolom in Bregom ter izgradnji pločnika ob njej. Ta projekt je treba nujno uskladiti s prej omenjenim, da ne bi bilo zaradi izboljšav vodovodnega omrežja potrebno rušiti na novo obnovljeno cesto ali izgrajen pločnik. Vsako usklajevanje pa seveda zahteva svoj čas. V naslednjih dveh letih bi se poleg nujne gradnje prizidka k osnovni šoli morale začeti prenova Stare pošte, izgradnja sodobnega parkirišča pri železniški postaji, vzpostavitev nove dovozne ceste do šole skozi območje LIKO ter urejanje cestne infrastrukture na tem področju, kjer pričakujemo tudi zasebne investicije v nove industrijske, obrtne in storitvene dejavnosti. Seveda bo potrebno ne le pokrpati temveč vsaj na najbolj kritičnih mestih obnoviti tudi občinske ceste, ki jim letošnja mrzla zima ni prizanesla. Še letos bomo nadaljevali tudi s projektom izgradnje brvi pri novem blokovskem naselju čez Borovniščico in upam, odkupili zemljišča in pripravili projektno dokumentacijo za novo pot in brv čez Borovniščico, ki bosta povezali brežanski in dolanski del “Mahu”. A tu je veliko odvisno od pristanka lastnikov, saj zaradi naravovarstvenih zahtev nimamo ravno veliko manevrskega prostora pri izbiri trase.
Kaj lahko občina naredi glede regionalne ceste, ki je vendarle v domeni države oz DRSC?
Ogromno. V preteklih šestih letih smo zamudili določene priložnosti, ker se nismo umestili v operativni program vzdrževanja in rekonstrukcije regionalnih cest. Za razliko od Vrhnike in Brezovice, kjer je občinska administracija toliko močnejša, da so to uspeli narediti. Mi bi morali že pred štirimi leti imeti sprejeti DIIP praktično od Goričice do Bistre. Zdaj s polno paro delamo na tem, ne le Breg, ki je direkten projekt v letih 2017-18, ampak tudi Dol. Mislim, da bomo pred poletjem že prišli do predloge, ki bo vredna oddaje in obravnave.
Pa knjižnica? Dve leti se je o njej veliko govorilo, naredilo pa nič.
Kar se tiče knjižnice menim, da bomo ustrezno rešitev našli s prenovo Stare pošte, zaradi katere smo morali v izdelavo konzervatorskega načrta prenove za celotno staro vaško jedro Borovnice, skupaj z izdelavo OPPN za to področje. Osnutek konzervatorskega načrta je bil pred dvema tednoma poslan v mnenje vsem državnim institucijam, ki s tem v zvezi izdajajo smernice in mnenja in slednje nam morajo v roku 30 dni tudi posredovati. Če bo šlo brez zapletov bomo imeli do konca maja potrjen konzervatorski načrt prenove in OPPN. Na tej osnovi bomo lahko zaprosili Zavod za varstvo kulturne dediščine za to, da nam predpiše konkretne konzervatorske smernice za samo stavbo, na podlagi katerih bo nastal projektni predlog prenove stavbe za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ko bo to izdano se bomo lahko prijavili na razpis za sofinanciranje energetske prenove javnih stavb, kar je edina možnost, da pridemo do državnega oz. kohezijskega sofinanciranja prenove stavbe. Kot vidite, je vse skupaj zelo kompleksno in že nekaj birokratskih zapletov lahko pripelje do polletnih ali enoletnih zamud.
Občinska uprava pa naj bi se selila v zdravstveno postajo?
Občinska uprava se bo do konca mandata preselila v prizidek zdravstvenega doma, razen če bo temu nasprotovala večina občinskih svetnikov. Kot je znano, nameravamo v prizidku podelili stavbno pravico Lekarni Ljubljana. Ta se bo na ta način obvezala, da gremo skupaj v investicijo, zato bodo dober del faznosti te gradnje nosili sami. Stopnišče bo delilo zdravstveni del stavbe od občinske uprave, ki bo v prizidku nad lekarno. Vendar se je zapletlo z zgodbo z Lesojem, ki toži občino. Lesoj je namreč eden od soglasodajalcev, ker mu je bila v prejšnjem mandatu podeljena koncesija za izgradnjo kotlovnice na biomaso v bližini.
Kako se razpleta Lesojeva tožba?
Kar se tožbe tiče, dve mediaciji sta nekako propadli, čeprav sem bil mnenja, da je bil njihov prvi predlog dokaj ugoden. Glede na morebitno škodo, če se bomo zapravdali skozi leta. To se počasi tudi udejanja. Ne rečem, da je bila to napaka, daleč od tega. Zdaj čakamo na učinke tožbe, kjer pa imamo izredno dobre obete. Se pa zna to zavleči do treh let, čeprav bi rad videl, da se čim prej reši.
So pa izhodišča, ki jih imamo za naprej, tako dobra, da sedaj razmišljamo, da bi šli v protitožbo zaradi neizpolnjevanje koncesijske pogodbe. Problem, na katerega so naleteli ne kaže samo na našo krivdo, ampak obenem tudi na njihovo, saj so sodelovali pri napačni prostorski umestitvi kotlovnice DOLB. Poleg tega glavnina njihove tožbe temelji na tem, da so že izvedli določene investicije, ki pa jih ne bi jih smeli pred izdajo gradbenega dovoljenja. Zdaj smo zadevo vezali na njihovo soglasje za prizidek k zdravstveni postaji. Če ga dobimo, potem v protitožbo ne bomo šli.
Še en podoben zaplet je okrog OPN Borovnica in NUSZ. In sicer kako obdavčiti lastnike zazidljivih, a obenem povsem nezazidljivih parcel?
Ne ostane nam nič drugega, kot da vztrajamo na predlaganem. Ne moremo si dovoliti, da bi kršili zakonodajo, ki nam narekuje, da se obračunava na osnovi novih evidenc o stavbnih zemljiščih in na osnovi neto uporabnih stanovanjskih površin. To še ne pomeni, da se ne more zgoditi, da zakonodajne osnove, ki so še iz prejšnjih časov, ne bi prestale presoje ustavnega sodišča. A dokler ni temu tako, lahko samo na teh osnovah in na konstruktivnih predlogih za spremembe, ki temeljijo na teh osnovah, spremenimo naš predlog novega odloka o NUSZ. Sedaj smo prisiljeni NUSZ obračunavati po starem, a z upoštevanjem novih evidenc. Zato ne le da nismo mogli odpravili anomalije, da se v delih občine, kjer sicer niso priključeni na osrednji vodovod, a imajo vsaj del ostale komunalne opreme, NUSZ sploh ne plačuje, temveč številni občani plačujejo več kot bi na osnovi predlaganega novega odloka. Je pa marsikateri od tistih, ki se danes pritožujejo slabo oz. prepozno uporabil pravico do uveljavljanja skladnosti evidenc z dejanskim stanjem. V obsežnih spremembah evidenc vedno prihaja do napak in v kolikor so te v škodo občanu, je v njegovem interesu in pristojnosti, da na njih opozori in predlaga njihovo odpravo. Da pa so nekje neke anomalij, ki se jih ne bo dalo nikoli urediti, kot so zemljišča blizu železnice, preozka za gradnjo, nefunkcionalna… drži, veliko je tega, a osnovno pravilo, ki ga ima pri tem stroka je ta, da ne dela sirovih lukenj. V območju, ki je že določeno, ne morejo biti izjeme.
Občanom smo še posebej pri spremembah OPN Borovnica prisluhnili pri njihovih razvojnih in drugih potrebah, kjer smo le lahko. Občina nima razloga, da zavira potrebe občanov, če so le te skladne z urbanističnega in strokovnega vidika. Cilji prostorskih ureditev so znani in jasni: trajnostni razvoj v prostoru ter učinkovita in gospodarna raba zemljišč; kakovost bivalnih razmer; prostorsko usklajena in med seboj dopolnjujoča se razmestitev različnih dejavnosti v prostoru; prenova obstoječega, ki ima prednost pred graditvijo novega; ohranjanje prepoznavnih značilnosti prostora; sanacija degradiranega prostora; varstvo okolja, naravnih virov in ohranjanje narave; celostno ohranjanje kulturne dediščine, vključno z naselbinsko dediščino. Opažamo, da se občani ne zavedajo dovolj, da so njihovi individualni interesi v smislu urejanja prostora v celoti podrejeni skupnemu interesu, skupnemu dobru. Konkretno lahko tudi za primer 5.000m2 v centru Borovnice izpostavimo, da je to potencialno zemljišče za gradnjo npr. do desetih objektov, s čimer bi novi objekti uporabljali že izgrajeno, obstoječo infrastrukturo, kar pomeni, da za občino to ne bi pomenilo dodatnega vlaganja, posledica pa bi bila nižja cena na položnicah za vse občane. Stroški se pač matematično delijo na število priključkov. Iz istega razloga je občina tudi načeloma proti širitvi zazidljivih območij, saj to pomeni le dodatna vlaganja v infrastrukturo. Če zaključimo, Občina z sprejemanjem OPN-ja izpolnjuje izvorno nalogo samoupravnih skupnosti – upravljanje s prostorom. Trudimo se po najboljših močeh in gospodarno ravnamo s prostorom.
Na koncu pa odlok o NUSZ pade na občinskem svetu, kot nepremičninski zakon v parlamentu.
Jaz sem se v teh dveh letih, kar se tiče finančnih obremenitev občanov, lotil najtežjih stvari. Pa ne zato, da špekuliram na spomin zlate ribice, češ da človek čez štiri leta vse pozabi. Daleč od tega, da podcenjujem občane in volivce. S temi ukrepi in odloki, ki smo jih sprejeli, zagotavljamo kontinuirano financiranje v našo infrastrukturo. Se pravi, da se ne pogovarjamo več o tistih 150 tisoč razpoložljivih evrih na letnem nivoju za kanalizacijo, pa 80 tisoč za vodovod, pa 50 tisoč za ceste, ampak smo prišli do vsote sredstev, s katerimi se lahko lotimo tudi večjih razvojnih investicij. Je pa to najhujše delo. Tu je ogromno komunikacije, nasprotovanj, usklajevanj, ki izčrpavajo. In še glede očitkov o protizakonitosti NUSZ - nič ni protizakonitega. Etažna obremenitev je povsod, kako bi sicer opredmetili bloke ali večstanovanjske objekte. To, da je to, da se obračuna samo eno etažo, nestrokovno in nezakonito, enostavno ne drži!
Če se lotiva zadeve s strani komunalnega prispevka. Ta je pokazal občanom, da sprememba oblasti lahko vpliva na znižanje njihovih položnic, da v končni fazi tu ne gre za strokovne kriterije temveč politično odločitev. Mar ne velja isto za OPN in NUSZ?
Jaz se zavedam, da gre za politično odločitev. Mi smo šli s prisiljeno dinamiko v izgradnjo kanalizacije v okviru projekta Čista Ljubljanica. Skoraj prepričan sem, da takšne investicije v Borovnici ne bo več. Da bi sledili temu trendu, moramo rekonstruirati vso mešano kanalizacijo, ki pa je že prevlečena z asfaltom. Za to bodo - po grobi oceni - trije milijoni evrov še premalo. Potem moramo urediti prometno prepustnost celotne Borovnice. To v grobem zopet predstavlja 7 milijonov evrov. Gledano dolgoročno, če vsako leto namenimo en milijon samo v ti investiciji, je dinamika zelo kruta. Če ne bomo dobili zunanjih sredstev, ki jih v tej finančni perspektivi za te vsebine ni, ji ne bomo mogli slediti niti polovično. In zato se bojim se, da z načinom financiranja, ko bi ohranili cene na enaki ravni, ne bi mogli obstoječe infrastrukture niti vzdrževati, kaj šele povečevati.
Poraja se seveda vprašanje, kako lahko gredo položnice gor, če pa kvaliteta vodooskrbe, glede na peripetije z oporečnostjo vode, pada?
O okvarah na vodovodu želim povedati naslednje. Od črpališča pa do Fenolita, kjer se priklopi na glavni vod za Borovnico in vodohran, so cevi še izpred trideset let. V treh mesecih smo imeli dve okvari na skoraj isti točki. Material je utrujen. Samo zamenjava teh 450 metrov nas bo stala približno 150 tisoč evrov. Del glavnega voda od Fenolita do Borovnice je v celoti azbesten. Ko so kopali vakuumsko kanalizacijo in so se približali cevi približali na meter, je zaradi dotrajanosti počila. Je pa takih cevi do Borovnice za kilometer in pol… Smo pred takšnimi investicijami in če ne bomo na prihodkovnem delu proračuna zagotovili vzdržnosti, temu ne bomo več kos. Že naslednja okvara nas lahko prisili, da bomo morali investirati od 100 do 150 tisoč evrov. Obenem pa je dilema še v tem ali gremo samo v rekonstrukcijo obstoječega vodovoda, ali naredimo poleg kar novega, za katerega pa potrebujemo gradbeno dovoljenje. Jaz se ogrevam za novega, saj Borovnica ne more biti en teden brez vode. V tej zadnji epizodi smo prvič izpraznili vodohran in smo ga morali polniti z gasilskimi vozili. In zgodilo se je, da zaradi zelo strogih HACCAP standardov, ki jih voda iz gasilskih cistern ne more dosegati, nismo mogli zagotoviti vode, ki je ne bi bilo potrebno prekuhavati.
Povišanje položnic pa je predvsem posledica tega, da smo kot dobri gospodarji in po vseh predpisih morali v odvajanje in čiščenje odpadnih voda vključiti tudi amortizacijo nove kanalizacije in čistilne naprave. Skupaj je celotna neodpisana vrednost vse infrastrukture za odvajanje in čiščenje malo manj kot 8,5 milijona evrov. Da ne bi bil cenovni šok še večji, smo predlagali – in občinski svet je to potrdil – uvedbo subvencije, ki je prepolovila predvideno povečanje cen čiščenja odpadne vode. Subvencija naj bi se z leti sicer zniževala, kar bo seveda vplivalo na zneske na položnicah. Po drugi strani pa računamo tudi na oživitev dejavnosti na območju Lika ter srednjeročno tudi na druge novogradnje in njihovo priključitev na sistem odvajanja in čiščenja odpadnih voda, kar bo seveda imelo vpliv na položnice v obratni smeri, se pravi na znižanje zneska za omrežnino in čiščenje odpadne vode.
Kaj se obeta območju bivšega Lika?
Liko je kupilo podjetje Metalka commerce d.d.. Kar se tiče Lika in njegove dvajsetletne agonije v našem prostoru, sem v reševanje te problematike vložil ogromno energije, da mi je uspelo zainteresirati omenjeno podjetje za to investicijo. Občinski interes je, da domačini in gospodarski subjekti, ki so zdaj locirani po drugih občinah, dobijo možnost razvoja v svojem kraju. Moram reči, da je odziv izredno velik in dober in tudi posluh novega lastnika je na popolnoma drugačni ravni kot je to bilo prej.
Napaka občine pri neugodni menjavi zemljišč za pokopališče izpred mnogo let je sedaj odpravljena. Zemljo v Liku je občina dobila delno zastonj, vse prometne ceste se bodo prenesene na nas in tudi ves ta prostor bo komunalno opremila občina. Poleg tega bomo za »Bolgarko« naredili obvozno cesto za oskrbo šole. Istočasno pripravljamo projekt izgradnje štiri novih oddelkov. To je nuja in vsa gradnja bo potekala na vzhodni strani, ob območju Liko.
Kar se odkupa parcel tiče, L.ask d.o.o. že kupuje, prav tako Kržič transporti ter drugi, ki so zdaj locirani v Logatcu ali na Vrhniki. Za potrebe hladilnice in spravilo borovnic se za nakup pokritih površin zanima tudi podjetje Jelekit. »Žal« pa bomo dobili novega trgovca. Žal, ker je ta trgovec tako močan, da postavlja pod vprašaj preživetje obstoječih. Z Mercatorjem sem opravil pet pogovorov o njihovih namerah, petkrat so mi dali neko upanje, a se ni prav nič premaknilo. Tako da sedaj pogovori o postavitvi novega nakupovalnega centra ob Mejačevi ulici potekajo z novim investitorjem, ki ima v Sloveniji ugled in tradicijo.
Pa sva že pri vprašanju odškodnine Slovenskih železnic do občanov Borovnice zaradi negativnih vplivov v prostoru, še posebej v obdobju po žledolomu.
Brez jasnih evidenc takrat preseženih mejnih obremenitev s hrupom ni podlag za odškodnino. Vse ostalo je jamranje in moraliziranje. Po drugi strani pa je bolje kot v odškodnine prizadevanja usmeriti v to, da se stanje izboljša, še posebej ker se do leta 2030 predvideva podvojitev pretovora v Luki Koper in po izgradnji novega železniške proge med Koprom in Divačo bo šla večina tega povečanja po železnici mimo nas. Za začetek smo že začeli z opozarjanji SŽ, da ukinejo nočno vleko vlakovnih kompozicij s starimi dizelskimi lokomotivami, katerih hrup dejansko prebudi pol občine. Naslednji korak bodo zahteve po ustreznih protihrupnih ograjah ob prenovi železniške postaje, ki je bila, mimogrede povedano, v projekt prenove železniške proge med Brezovico in Verdom, ki ga bo v teh dneh Ministrstvo za infrastrukturo prijavilo na razpis za evropska sredstva, vključena šele na osnovi naših opozoril in zahtev. Z ministrstvom za infrastrukturo ter samimi železnicami smo dosegli celo to, da nam bodo prostor za P+R odstopili brezplačno, ker brez lastništva ne moremo iti v prijavo evropskega projekta.
Podobno je bilo, kar se tiče bazne postaje. Imeli smo civilno iniciativo, kjer se je občina pridružila. Sam sem se na polno angažiral, bil dvakrat v Mariboru na pogovorih, da so sploh spoznali, da je tista prva umestitev sredi naselja škodljiva, saj bi že fizično ogrozila objekte, če bi do česa prišlo. Najprej smo iskali rešitve proti Bistri, a niso pokrivale doline in tunela, zato smo šli v obratni smeri, kjer nas je oviral OPPN Laze. Tako smo se vrnili na točko pri podvozu pod železnico in ta je ostala. To je dokaz, da se da storiti bistveno več, če ima civilna iniciativa podporo občine, seveda skladno s zmožnostmi.
V javnosti in političnih krogih so večkrat padle obtožbe, da zaposlujete prijatelje oz. politične podpornike, ki ne opravljajo dela za katerega so plačani. Komentar?
Mandat sem nastopil in nadaljeval brez direktorja občinske uprave, z enim komunalnim referentom, ki se je ukvarjal z vsemi problemi izvajanja kohezije. Praktično nisem mogel do njega, saj je delal po deset ur na dan in skoraj ves čas na terenu. Ko je prvi val pritiska izvajanja projekta šel mimo, sem se moral racionalno odločiti. Nisem pristaš gesla “ni važno, da je pismen, važno da je naš”. A če je nekdo ne le »pismen«, temveč tudi dobro splošno razgledan in ima stik s številnimi strokovnimi in ostalim mrežami, ki so nujne za pripravo in pridobitev projektov, potem ne vidim razloga, da rajši kot nekoga, ki ga sploh ne poznam, zaposlim tistega, na katerega se lahko zanesem in mu lahko zaupam in ki navsezadnje tudi dobro pozna lokalno problematiko, ne da bi bil vpet v lokalna politična in interesna ozadja. A kot sem že rekel, ne le kot občinska uprava temveč tudi kot občina, kar se zadeva projektnega dela in evropskih projektov še posebej, pravzaprav šele orjemo ledino. In to v klimi, ki je zelo nenaklonjena projektom, kot jih potrebujemo in si jih želimo. Ne moremo kar pričakovati, da nam bodo spet z neba padli projekti kot je bil projekt „Čista Ljubljanica“. Tudi če se to zgodi, moramo biti na kaj takega bolje pripravljeni, da bo potem pri izvedbi manj negotovosti in nas bo manj bolela glava. In konec koncev – denar ni na začetku, ampak pride, z malo sreče, na koncu. Tako ni prva naloga osebe, ki je v občinski upravi zadolžena za razvoj in razvojne projekte ta, da najde in prinese evropska sredstva, temveč da prispeva k temu, da bomo kot občina bolj usposobljeni za razvojne projekte, se pravi, da bomo imeli bolje opredeljene razvojne prioritete, da si bomo bolj na jasnem o prednostih in tveganjih vsakega projekta in da bomo konec koncev znali bolje sodelovati med sabo in z drugimi. To pa se dela korak za korakom in tako bomo na koncu tudi prišlo do projektnih sredstev. Kar se tega tiče sem optimist. A treba je začeti z malim, da prideš do velikega oz. da se ti veliko ne podre na glavo.
Letos zopet zaposlujete?
Letos ponovno zaposlujemo in tako prvič po dolgih letih tudi malo povečujemo kadrovsko zasedbo občinske uprave. Pravkar se iztekata razpisa za delovno mesto direktorja občinske uprave in računovodjo v občinski upravi. V kratkem bomo razpisali delovno mesto komunalnega tehnika, ki bo bistveno pripomogel k hitrejšem in bolj učinkovitem reševanju vsakdanjih problemov pri vzdrževanju cestne in ostale infrastrukture, ob tem pa teh nalog razbremenil direktorja občinske uprave. Ta se bo tako lahko bolj posvetil načrtovanju in koordiniranju dela občinske uprave na eni ter sodelovanju pri pripravi novih projektov na drugi strani. Za uspešne projekte je potrebno timsko delo, ne zadostuje en “projektopisec”. Kljub novi zaposlitvi bomo še vedno kadrovsko podhranjeni, saj bomo, če se primerjamo z drugimi podobno velikimi občinami, imeli vsaj tri zaposlene manj. To so dejstva. Država nalaga občinam vedno nove naloge in pristojnosti, postopki na vseh področjih so kompleksnejši itd. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da je število občanov v 10-ih letih naraslo za 12%, kar pomeni spet dodaten servis. Javno infrastrukturo smo v zadnjih treh letih povečali za več kot 8 milijonov evrov. Če želimo gospodarno ravnati z občinskim premoženjem, potrebujemo kader. V nasprotnem primeru se ponovno dela škoda, na dolgi rok vsem občanom. Na novo bomo zaposlovali samo projektno – se pravi, da bomo v primeru večjega projekta zaposlili eno ali dve osebi, a samo za čas trajanja projekta in z večinskim financiranjem osebnega dohodka iz naslova projekta.
Nas pa sočasno zapušča računovodkinja, ker ji ne odgovarja dolga pot do službe. Žal, z njenim delom in odnosom do kolektiva sem bil izredno zadovoljen.
Mandat ste pričeli brez koalicije v občinskem svetu. Večkrat, še posebej ob sprejemanju proračuna, se je to pokazalo kot velika ovira. Razprave na sejah so še vedno precej "vroče", a po izbiri podžupana iz največje svetniške skupine je zdaj čutiti vsaj približno večinsko podporo vašim predlogom. Se motim?
Ne motite se, računam na to, da bo večina predlogov podprta in to ne le iz razloga, ki ga navajate, temveč predvsem, ker verjamem, da bo večina svetnikov spoznala, da so, čeprav včasih niso politično všečni, v dobro občine. Vedno se bo našel kdo, ki bo predlogom župana in občinske uprave nasprotoval. Dokler to počne z argumenti in išče boljše rešitve, je tako temu tudi prav, ker samo to vodi k boljšim rešitvam. Ne mislim, da vse vem in da sem brez napak, še manj, da lahko s skromno občinsko upravo sami predlagamo in izpeljemo najboljše rešitve. Težave pa se pojavijo, ko nekateri svetniki ne prispevajo k reševanju težav, temveč poskušajo bodisi reševati račune za nazaj ali pa mislijo, da bodo lahko s svojim nasprotovanjem rešili zadeve, ki so v pristojnosti drugih in nam jih je zakuhala državna politika. Še huje je, kadar prevladajo negativna čustva, osebne zamere in preračunavanja osebnih koristi ali koristi sorodnikov in znancev. In tega žal ni malo, zato včasih svojo pragmatično in do vseh odprto držo tudi obžalujem.
Napeti so tudi odnosi med občino in društvi, še posebej v luči nenehnega zniževanja finančnih sredstev za razpise. Nameravate spremeniti ta trend? Omogočiti društvom alternativni način pridobivanja sredstev iz proračuna, v smislu storitev za občino?
Bom zelo jasen. Društva ne morejo več pričakovati, da je občina njihov finančni servis ter morajo ob ohranjanju svoje avtonomije svoje dejavnosti tudi prilagoditi doseganjem razvojnih ciljev občine in ne le interesom svojih članov po druženju in negovanju tradicij. Sprejemam kritiko, da je za društva namenjeno premalo sredstev, vendar morajo tudi društva sprejeti, da bomo v prihodnje bolj podprli tiste dejavnosti in projekte, ki bodo sofinancirane tudi od drugod in/ali bodo širile oblike in vsebine delovanja, prispevale k boljši integraciji priseljencev, boljši prepoznavnosti občine navzven, medgeneracijskem dialogu itd. Kar pa se tiče opravljanja storitev za občino sem načeloma seveda za, toda to predpostavlja določeno profesionalizacijo delovanja društev, ki je sedaj ni. Ne moremo na društva, ki nimajo znanj in zmogljivosti s področja administrativnega in finančno-administrativnega načrtovanja, beleženja in poročanja, prenesti javnih obveznosti in nalog, ki so v pristojnosti občine in za katere občina ne odgovarja le vsebinsko, temveč tudi kar se tiče postopkov in administrativnih evidenc. Nenazadnje pa morajo potem društva imeti prijavljeno tudi tisto dejavnost, ki jo občina potrebuje.
Trenutno so vse občine v krizi, kar se tiče oblikovanja lokalnih programov. Kljub temu menim, da smo področje gasilstva uspel rešiti in da je splošno zadovoljstvo pri gasilcih prevladujoče. Financiranje smo poenotili z vrhniško gasilsko zvezo, saj smo jim na letnem nivoju plačevali 7500 evrov premalo. To smo v treh letih nadoknadili, vsa požarna taksa gre neposredno na zvezo in zveza strokovno vodi opremljanje gasilcev. Kar se tiče nabave avtomobilov smo tudi prerasli okvir, da hodimo malo v Fenolit, malo na občino, nekaj pa sami damo, ampak gremo v nakup tako, da 70% da občina, 30% da društvo, s tem da mi teh 70% zagotavljamo skozi finančni leasing. Vemo pa, da so apetiti glede na trend in ugled gasilstva v Sloveniji včasih malce preko zmožnosti lokalnih skupnosti.
Kar zadeva šport je kritika upravičena. Ambicije so velike, vložki bodo tudi veliki, saj je TVD Partizan kot institucija že premajhen. Treba bo zgraditi nove objekte. Zdaj, ali bomo to reševali s »šotorom« kot ga ima Horjul, ali na kak drug način, še ne morem reči. Menim pa, da bomo primanjkljaj sredstev vsaj delno omilili z izvedbo cenejšega daljinskega ogrevanja.
Kar se tiče turizma, pričakujem, da bomo preko LAS Barje končno lahko šli v večje projekte, več sodelovali in investirali. Izredno pa sem nezadovoljen s stanjem s področjem »humanitarnih« organizacij, kjer bi po mojem mnenju morali Karitas obravnavati ločeno od Društva borcev za ohranjanje vrednot NOB ter MKD Arterija in njihovim dejavnostim nameniti več sredstev.
S šolo, kot vidim, imate zelo dobre odnose.
S šolo in vrtcem v obojestransko zadovoljstvo nadaljujemo tradicijo zelo dobrih odnosov. Trenutno vlagamo v projekt, ki si ga jaz že leta in leta želim in je letos končno umeščen v proračun - ozvočenje odra, komplet z mešalno mizo, regulirano svetlobo in kotičkom za gledališke skupine, da ne bomo nenehno prenašali rekvizitov in bo oder izkoriščen do zadnjega metra.
Potem pa le še papirna vojna, da bo ta dvorana izven šolskega časa krajevna dvorana in jo bodo lahko koristile tudi politične in verske organizacije?
To bomo nadomestili v mansardi nove knjižnice v Stari pošti. Tam je približno 150 m2 tlorisne površine. To je prostor, ki bo deloma, ne pa povsem, nadomestil šolsko dvorano.
Glede na pretekle mandate je velik napredek tudi v odnosu do župnije.
Izredno velik. Ampak tukaj je tudi zasluga samega župnika, da je šla komunikacija v pravi smeri. In še nekaj. Ko bo občina zapustila trenutno stavbo, bomo naredili strokovno presojo, za kaj je potrebna in za kaj ne in s čim jo bomo nadomestili. Če v primeru kinodvorane pride do kompromisa zamenjave, smo jo pripravljeni odstopiti Cerkvi. Veliko stvari je odprtih in projekti niso majhni. V primeru, da se ob zaključku urejanja knjižnice priključijo k projektu in pričnejo urejati ta prostor, jim bomo šli maksimalno nasproti.
Čez dve leti bodo volitve, nameravate znova kandidirati? Morebiti z “županovo” listo?
Za razliko od nekaterih ne nameravam že letos začeti volilne kampanje. V letu in pol do volitev se lahko še marsikaj zgodi. Lahko se zgodi, da vse naredimo, potem pa grem. (smeh) Vse je še odprto. Če se odločim, da zopet kandidiram, je pa gotovo, da grem na volitve z županovo listo.
