V Ljubljani je gospa Majda zaključila študij prava in spoznala svojega moža Francija Kromarja. Po mamini smrti sta se z možem preselila v Švico, v Zürich, kjer je živela tudi njena teta, materina sestra Tilka Schoch Mencinger. Bili so si skoraj sosedje. V Švici je gospa Majda ostala kar 40 let, tudi po smrti moža leta 1989. V Slovenijo, pravzaprav v Bohinj se je vrnila šele leta 2006.

»Bohinj mi pomeni vse. Kajti če mi ne bi, se ne bi tako trudila, da bi v Bohinju kupila zemljo in si tu zgradila hišo, v kateri bivam. Vse mi pomeni Bohinj in sem presrečna, ko stopim ven na vrt in pogledam gor na Črno prst. Zato sem zelo vesela in hvaležna svojim prijateljem, ki so mi pomagali, da sem pridobila to parcelo. Oni bodo že vedeli, kdo so ...« je z zanosom in hvaležnostjo v glasu povedala gospa Majda Kromar.

Najdragocenejše spomine ima gospa Majda na svojega moža Francija, mati Rozalijo, očeta Maksimilijana, sestro Vikico, še prav posebej pa jo vežejo spomini na teto Tilko, ki ji je še danes velik vzor, kajti od nje se je naučila humanitarnosti. »Značaj in poštenost gospe Majde se je izoblikoval skozi strogo vzgojo, lepe zglede in poštene odnose. V svojih odnosih je direktna in krajžna. Svojo skromno držo, varčnost, natančnost, predvsem pa poštenost in pravičnost je ohranila skozi celo življenje,« je v obrazložitvi svojega predloga za naziv častne občanke zapisal direktor Zavoda sv. Martina Jože Cerkovnik.

Po teti Tilki Schoch Mencinger je gospa Majda podedovala veliko premoženje. Odločila se je, da z možem vsega bogastva ne potrebujeta, in določila, da se bo denar porabil za dobrodelne namene. Izbrala je dve švicarski humanitarni organizaciji in poiskala možnost, da večji del dediščine nameni za lokalno skupnost v svojem rodnem kraju, v Bohinju. Zelo si je želela in se trudila, da bi dom za starejše občane stal na bohinjski Bistrici, a ji to ni uspelo. Odprtih rok jo je sprejel takratni župnik Ivan Jagodic v Srednji vasi, kjer sedaj stoji dom za starejše občane, Dom sv. Martina.

»Presrečna sem, da mi je uspelo pomagati pri izgradnji tega doma, saj mi njegovi stanovalci vedno, kadar jih obiščem in vprašam, kako se počutijo, povedo, da jim je dom zelo všeč, prav tako pa njegova okolica in narava,« je povedala gospa Majda. Veseli jo tudi, da je večina uslužbencev iz Bohinja, saj imajo službo skoraj pred domom, da se jim ni treba voziti kilometre in kilometre, kot so se morali prej. »Zelo sem zadovoljna, da mi je uspelo narediti, kar sem si vedno želela: dom za Bohinjce in tudi službe za Bohinjce,« je povedala gospa Kromarjeva in dodala, »zelo sem počaščena, da mi bodo podelili naziv častne občanke Občine Bohinj, kajti to mi pomeni potrditev, da sem se prav odločila, za kaj nameniti večino podedovanega premoženja moje tete Tilke Schoch Mencinger.«