Ljudje že od nekdaj radi potujemo in raziskujemo tuje kraje ter od tam prinesemo kakšen spominek. Tak spominek z drugega konca sveta je lahko tudi rastlina, oziroma njeno seme. Prav imenitno je na vrtu imeti nekaj, kar nas spominja na potovanje, hkrati pa žanjemo občudovanje obiskovalcev. Tako razmišljamo danes, tako so razmišljali tudi naši predniki, ki so se podali v neznane kraje. Od tam so prinesli številne rastline in živali, ki so krasile vrtove bogatašev ali predstavljale pomemben vir hrane, kar so še danes. Le malokdo si predstavlja naše jedilnike brez krompirja, koruze, fižola, paradižnika, tudi pšenice in številne druge zelenjave.
Večina tujerodnih vrst ima veliko pozitivnih lastnosti, vendar se v nekaterih skriva tempirana bomba, ki je v zadnjih desetletjih dobesedno eksplodirala. Nekatere tujerodne vrste, ki so pobegnile z naših vrtov, so v naravi postale močnejše od naših in jih začele izpodrivati. Tako marsikje ob vodotokih namesto vrb srečujemo neprehodne sestoje japonskega dresnika, raznolike gozdne robove in pisane travnike zamenjujeta kanadska in orjaška zlata rozga. V njihovih sestojih ne more uspevati nobena druga vrsta. Ob cestah in železnicah se razrašča zelo alergena pelinolistna žvrklja oziroma ambrozija. Te tujerodne vrste na Gorenjskem trenutno predstavljajo največji problem, a niso edine. Invazivne so tudi robinija, ki jo poznamo tudi pod imenom akacija, žlezava in drobnocvetna nedotika, enoletna suholetnica, octovec, pajesen, mnogolistni volčji bob, vinika in še bi lahko naštevali. Nekatere so v naravi že zelo pogoste, druge pa to lahko v nekaj desetletjih postanejo.
Invazivne tujerodne vrste imajo poleg negativnih vplivov na naravo in zdravje ljudi tudi negativne vplive na gospodarstvo. Po oceni Evropske komisije je škoda, ki jo invazivne tujerodne vrste povzročijo v Evropski uniji v enem letu, kar 12 milijard evrov. In kakšno škodo povzročajo? Ob vodotokih povečujejo erozijo brežin in dražijo njihovo vzdrževanje, nekatere lahko s koreninskim sistemom poškodujejo različne objekte, zmanjšujejo pridelek v kmetijstvu in zvišujejo stroške kmetovanja ter uporabo kemičnih sredstev, povečujejo stroške vzdrževanja infrastrukturnih objektov in še bi lahko naštevali. Najpogosteje se naselijo na ogolelih površinah po končanih gradbenih delih ali na opuščenih zemljiščih in seveda ob cestah, železnicah in vodotokih, saj se razširjajo predvsem s prevozi zemljine, s transportom, pa tudi po naravni poti z vetrom in vodo. Tako so v občini Bled najbolj pogoste ob Savi in drugih vodotokih, ob cestah, gozdnih robovih in robovih vasi ter ob jezeru. Prevladujejo dresnik, obe ameriški zlati rozgi, žlezava in drobnocvetna nedotika, enoletna suholetnica, ponekod robinija in octovec.
Odstranjevanje invazivnih tujerodnih vrst je izjemno dolgotrajno in zahtevno, zato večine ne bomo nikoli odstranili. Japonski dresnik na primer, ima zelo prepleten koreninski sistem, v katerem so shranjene velike zaloge hranil. Korenike so lahko 5 m globoko, zato je popolno izkopavanje skoraj nemogoče. Drugače pa je pri ambroziji, ki je enoletnica in odrasla rastlina vsako jesen propade, a proizvede velike količine semen, ki so lahko kaljive 40 let!
Omenjena primera kažeta na trdoživost invazivnih tujerodnih vrst, a na manjših območjih, kjer je številčnost rastlin še majhna, so lahko rezultati odstranjevanja zelo dobri.
Z vztrajno in redno košnjo 2x mesečno celo sezono več let zapored so rezultati odstranjevanja japonskega dresnika dobri, pazljivi pa moramo biti pri ravnanju z odstranjenimi deli rastline, saj iz 1 g kateregakoli dela rastline lahko zraste nova. Najbolj varen je požig ostankov. Redna košnja in puljenje ali izkopavanje pred cvetenjem več let zapored je tudi pri ambroziji in večini drugih vrst dokaj učinkovita metoda, a ko gre za velike površine je to ogromen strošek.
In prav zaradi visokih stroškov in zahtevnega odstranjevanja je najbolj pomembno, da preprečujemo nadaljnje širjenje že znanih invazivk in tudi tistih, ki to lahko postanejo. Zato VSI spremljajmo, kaj zraste po končanih gradbenih delih in odstranimo invazivne vrste. Na vrtove sejmo in sadimo vrste, za katere vemo, da nam čez nekaj let ne bodo povzročale težav ali pobegnile k sosedu ali v naravo. Ostankov z vrta nikoli ne odlagajmo v naravo, na primer na rob gozda. Skratka bodimo odgovorni, da bomo ohranili podobo naših pisanih travnikov, pestrih gozdnih robov, obvodnega gozda… in si ne bomo delali nepotrebnih stroškov z odstranjevanjem invazivk.
Območja, na katerih so invazivne vrste prisotne, so centri, od koder se razširjajo v okolico. Z odstranjevanjem ameriških zlatih rozg in ambrozije pred cvetenjem lahko preprečimo njihovo nadaljnje širjenje tudi če na območju odstranjevanja še ostanejo prisotne. Vsaka odstranjena rastlina pomeni nekaj 1000 semen manj. Zato vas vse vabimo, da se udeležite prostovoljnih akcij odstranjevanja invazivk, ki jih v projektu Proč z invazivkami organizira RAGOR, in s tem pripomorete k ohranjanju narave in zmanjšanju stroškov odstranjevanja teh vrst. Le skupaj nam lahko uspe! Vabljeni!
Projekt financirajo Evropska unija iz sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, Republika Slovenija in občine Gorje, Kranjska Gora, Radovljica, Jesenice in Bled.
Sonja Rozman, Zavod RS za varstvo narave, OE Kranj
