Nekega julijskega dopoldneva, me je poklical Ivo Saksida, sovaščan in sošolec misijonarja gospoda Danila Lisjaka in mi predlagal, da greva v Ugando opravit določena dela. Bil sem presenečen nad povabilom, vendar sem ga z veseljem sprejel in tako je prišel 16. avgust. Poleteli smo iz letališča J. Pučnika, preko Istanbula v Turčiji do Entebbe v Ugandi, cca 45 km oddaljenega letališča južno od glavnega mesta Kampale. Že pot do Kampale, je bila prava odisejada. Ceste so katastrofalne, precej makadama z nemogočimi udarnimi jamami in grbinami. Prispeli smo v Kampalo k sestram redovnicam, ki jih vodi sestra Vedrana, bosanka hrvaškega rodu iz reda Drinskih mučenk, ki tam deluje z mladimi pripravnicami za redovniški poklic. Zaradi čakanja na material, ki je bil, poslan preko prevozniške družbe in nemogoče birokracije, ki me je spominjala na "jugo" čase, smo se šele po treh dneh odpravili proti Atedam. Po približno 360 km in skoraj sedmih urah mukotrpne vožnje, po že prej omenjeni podobni, nemogoči cesti, smo prispeli proti jutru v župnijo. Po bolj slabem spancu in zajtrku, nam je gospod Danilo razkazal vse objekte in tudi novo zgrajeno cerkev, zaradi katere smo prišli v Ugando, saj je bila cerkev še brez instalacij, razsvetljave in ozvočenja. Začeli smo z deli. Datum posvetitve je bil že objavljen, 6. september. Pri takemu delu vedno kaj manjka, ki pa v teh krajih ni mogoče vedno dobiti vse po želji, ali sploh dobiti, pa tudi kvaliteta je vprašljiva. Treba je bilo improvizirati, se prilagajati in iskati najboljše možne rešitve. Delo je potekalo, kljub vsemu, zelo dobro tako, da je bilo vse pripravljeno za posvetitveni dan. Nova župnijska cerkev sv. Petra in Pavla v misijonskem središču ATEDE PARISH, je z novo razsvetljavo in ozvočenjem, pričakala škofa posvečevalca, ki je tudi v oltar vgradil relikvijo bl. Alojzija Grozdeta, ki sva jo z Ivotom prinesla iz Slovenije, 200 birmancev in več kot 2500 navdušenih vernikov, ki so do zadnjega kotička napolnili cerkev in zagrnili zunanjo okolico cerkve, ki smo jo ozvočili s prenosnim zvočnikom. Slavje, ki je trajalo do večera, bi težko primerjali z dragimi, prestižnimi prireditvami v Evropi. Pred tem so domačini več kot 14 dni preživeli v okolici cerkve in vadili s petjem v pripravi na nedeljsko bogoslužje. Afriški bobni in doma narejena brenkala, podoba harfam, so dajala ritem plesalcem in spremljavo ubranim glasovom pevcev in pevk. Zadnje dni so domačini vozili in prinašali darove, klavno živino za bogato pogostitev ob tako pomembnem dogodku. Jedi so pripravljali v bližini cerkve kar celo noč.
Pred posvetitvijo cerkve, pa smo bili v nedeljo 23. avgusta, priče sv. krstu in birmi zakonskega para, ki sta do tedaj živela skupaj že več kot 20 let. Bilo je slovesno, toda sama poroka, ki je bila naslednjo soboto 29. avgusta, pa je nas, nepoznavalce običajev, zelo presenetila. Po pripovedi, je bil par eden bogatejših v tej okolici. Razkošnost oblačil, petje, glasba, vriskanje, množica svatov in seveda radovednežev, je nemogoče opisati z besedami. Slavje se je nadaljevalo na bližnjem travniku pozno v noč, pa tudi naslednji dan je bilo tam še veliko ljudi, šotorov in miz. Tudi to je Afrika.
V župniji je bilo še marsikaj za postoriti, popraviti praktično razdejano priključno omarico, kjer se vsa župnija napaja iz sončnih celic ali agregata, saj tam drugega električnega vira ni. Po mestih sicer je elektrika, vendar je napajanje nezanesljivo. Ivo je predzadnji teden, orodje zamenjal za kuhalnico in nam malce pričaral vonj domače kuhinje. Sam sem se prelevil v avto električarja in gospodu Danilu na starem land cruiser-ju uredil električno napeljavo. Z veliko hvaležnostjo za delo, ki sva ga opravila z Ivotom, nas je peljal na izlet, med drugim tudi v narodni park Murchison, z vožnjo s čolnom po Viktoria Nilu do Murchisonovih slapov. Nepozabno doživetje. Bližal se je 17. september in povratek domov. Tisti večer prej, smo si v Kampali ogledali še odlično predstavo afriških plesov in njihove glasbe, toda še prej smo videli tudi prometno predstavo pravih akrobacijskih veščin, predvsem motoristov, ki jih je na tisoče. Za pot, po kateri običajno prideš v 15-ih minutah, smo rabili celi dve uri in pol. Ob čakanju na letališču, ko je odbila polnoč, mi je Ivo voščil za rojstni dan. Tako ga nisem še nikoli praznoval, kar v treh državah, Ugandi, Turčiji in seveda doma v naši ljubi Sloveniji.
V oktobru prihaja gospod Danilo v domovino. Želimo mu še veliko zdravja in božjega blagoslova pri njegovem, tako pomembnem delu. Posneli smo tudi veliko filmskega gradiva in ko bo zmontirano, bo tudi predstavljen film o misijonskem središču Atede, pa morda tudi kaj zanimivega drugega materiala, ki se je nabral v enem mesecu.
Jože Kalc
Kdor želi kakorkoli prispevati za njegov misijon, lahko sredstva nakaže na račun:
Škofijska Karitas Koper
Skalniška 1
5250 Solkan
Koda namena:CHAR Namen: Afrika-misijonar Danilo Lisjak
Znesek:
IBAN: SI56 2450 0900 4155 438
Referenca: SI00 29009
