In kdo je bil Smučko? Fant, ki je z Adrijanom Fegicem in ostalo mularijo odraščal v »fbrških bajtah« in se pri trinajstih letih zapisal košarki. V sedemdesetih je kot član KK Fructal igral v 1. slovenski in kasneje v 2. jugoslovanski ligi. Leta 1982 pa ga je ljubezen iz mesta burje popeljala na Tolminsko, natančneje v Baško Grapo. »Darko v Tolmin ni prišel kot neznana okrepitev, kot je povedal eden izmed njegovih nekdanjih varovancev Boris Velikonja, temveč kot igralec, ki je obvladal hrbtno centrsko tehniko in je bil znan po svojem »skokšutu« z zadržkom. Po izpadu Tolmincev iz 1. SKL je prevzel dvojno vlogo in postal še trener KK Tolmin. Ni se izkazal le kot vodja na parketu, temveč tudi izven dvorane, saj je bil vedno pripravljen na pomoč, druženje in zabavo. Tolminski košarkarji so vedno poslušali prigode, ki jih je doživel s soigralci v Ajdovščini. Ker je imel vedno veliko idej in energije, je trenersko delo zamenjal za predsedniško in prevzel organizacijsko vodenje kluba. Njegovo delavnost in ljubezen do košarke so prepoznali tudi na Košarkarski zvezi Slovenije, kjer je v devetdesetih letih deloval kot član izvršnega odbora. V začetku leta 1999 je pomagal pri Ženskem košarkarskem društvu Tolmin, kjer sem čez kakšno leto zaigrala tudi sama. Poleg trenerske funkcije je opravljal še delo predsednika kluba. Na tekmah sem spoznala, da tako kot na parketu tudi ob robu igrišča ni mogel iz svoje kože – njegova zbirka tehničnih napak je bila kar bogata« se je svojega očeta spominjala mlajša hči Jasna Likar Jelinčič.

»Načrtovanje memoriala je potekalo zelo usklajeno, verjetno tudi zato, ker sem ajdovske veterane poznala, saj sem v otroštvu veliko vikendov preživela na njihovih tekmah. Z Damjanom Winklerjem in Jurijem Trampužem smo se v decembru dobili in hitro določili posamezne zadolžitve. Ko se je razvedelo, da se pripravljamo na memorial, so me ljudje klicali in ponudili pomoč pri organizaciji. Vsi skupaj smo naredili poseben dan in večer, ki bi bil tatu vsekakor všeč. Pili smo njegovo najljubše vino, rezali pršut na »kavaletu« ter jedli domač tolminski sir, veterani pa so skuhali bograč. Med načrtovanjem tega dogodka sem imela vedno v mislih, kako bi vse skupaj izpeljal tata, na kaj bi bil bolj pozoren in česa nikakor ne sme manjkati. V soboto sem dobila potrditev, da sem organizacijske sposobnosti podedovala po njem. Vsi, tako tisti, ki so z njim igrali, kot tisti, ki so ga poznali drugače, so bili veseli povabila. In vsak se je spomnil zabavnih prigod, ki smo jih v soboto poslušali še pozno zvečer. Na žalost pa se nekateri zaradi obveznosti niso mogli udeležiti srečanja, obljubili pa so, da se vidimo na naslednjem memorialu. V nedeljo so mami in meni (pa vsem, ki so pomagali) zvonili telefoni v zahvalo za povabilo in pogostitev, za večer druženja s starimi prijatelji in obujanja spominov.Vesela sem, da smo organizatorji 3. memoriala naredili dan točno tak, kot bi si ga Smučko želel. Še enkrat bi se rada zahvalila vsem, ki so pomagali pri organizaciji, in nenazadnje vsem, ki so se srečanja udeležili, saj si v teh norih časih ne vzamemo več časa za druženje s prijatelji in znanci, tatu pa je to veliko pomenilo,« je utrujena, a zadovoljna strnila svoje misli Jasna, tudi nova članica Upravnega odbora KK Ajdovščina. Ja, jabolko pač ne pade daleč od drevesa.

Na igrišču pa se je odvila še ena tekma - na parket sta stopili še članski ekipi gostov iz Tolmina in domačih levov, da za zaključek košarkarskega praznika odigrata prvenstveni derbi. A so gostje od začetka srečanja narekovali hiter ritem tekme, naši so padli v njihov »sistem« in si do konca prvega polčasa nabrali kar precejšen zaostanek. Med odmorom so za spektakularnost poskrbeli posebni gostje – Leteči medvedki. Dijaki Gimnazije Jesenice (šest fantov in eno dekle) so akrobatsko-navijaška skupina, ki so s svojimi vragolijami v dobro voljo spravili občinstvo v dvorani. V začetku drugega polčasa se je nerazpoloženost naših nadaljevala, tako da je trener v igro poslal vse »mladince«, ki so, tudi ob menjavah v gostujoči ekipi, tekmo poživili in ublažili poraz. »Mladi upi so zadnjo četrtino odigrali korektno in to je bila edina svetla točka na tekmi,« je ob koncu srečanja povedal trener Gregor Zagorc. Očitno je, da so mladci polni energije ter pripravljeni na zmage. Le dovolj priložnosti morajo dobiti in za svetlo prihodnost ajdovske košarke se ni bati.

KK Ajdovščina