Mladi košarkarji ter njihovi starši smo napolnili dve vrsti sedežev tik za klopjo Krke (tata Bolčina, hvala za karte!) in imeli možnost spremljati tudi tiste dele tekme, ki so na TV po navadi 'skrite' z reklamami – minute odmora. Košarkarji so svoje pokazali na igrišču, vsekakor pa je svoj del tekme odigral tudi trener aktualnih državnih prvakov. Naši fantje so njegovo besedno komunikacijo s sodniki, svojimi igralci ter ne nazadnje s samim seboj, spremljali z nasmeški na obrazih in prepričana sem, da so se ob poplavi sočnih kletvic srbskega izvora naučili kakšne nove. Igralci so očitno bistvo 'sfiltrirali' in upoštevali navodila, meni pa se je (kot po navadi) začelo v glavi postavljati cel kup vprašanj …
In na poti domov sem razmišljala … Trenerji. Kakšna je naloga trenerja? Kakšen je odnos trenerja do igralcev? Kdo pa sploh so trenerji? V prvi vrsti ljudje, ki imajo radi košarko. In imajo ustrezno strokovno znanje. Za delo v mlajših kategorijah pa predvsem ljudje, ki imajo smisel in dar za delo z mladimi. Pedagogi. In v Častno trenersko (ki je prav tako del Častne košarkarske kot naša starševska) so lepo napisali: »Zavedamo se, da so dejanja prepričljivejša od besed in da nas otroci ne vidijo in spremljajo le kot košarkarske trenerje. O nas razmišljajo in nas zagotovo dojemajo tudi skozi primerne osebnostne lastnosti. Za njih predstavljamo svet vrednot, svet spoštovanja in zaupanja, iskrenosti, discipline in pripravljenosti za trdo delo.« Pa je res tako? So to ljudje, ki znajo otrokom predstaviti šport in jih navdušiti? Jih na treningih znati motivirati in pritegniti k igri? S pravim pristopom naučiti, da igra z leti postaja trdo delo? Spodbujati in v pravem trenutku pohvaliti za dobro opravljeno delo? Grajati za napake na način, da se otrok ne počuti manjvrednega ali nesposobnega? Biti avtoriteta in prijatelj v eni osebi? Očitno so takšni, sicer mularija ne bi trumoma drla v telovadnice in na igrišča ter se s tako vnemo podila za žogo.
Smo pa starši na nekaterih tekmah videli in slišali že marsikaj. Trenerje, ki nergajo in so vedno nezadovoljni. Trenerje, ki stalno kričijo. Trenerje, ki zmerjajo svoje igralce. Trenerje, ki apatično spremljajo svoje varovance. Glasne in malo manj glasne trenerje. Trenerje z bogatim besednim zakladom. Trenerje, ki celotno tekmo spodbujajo svoje igralce. Trenerje, ki niti sekunde ne sedijo na klopi, ampak so v kontaktu z igralci na igrišču. Trenerje, ki kljub porazu za več deset točk pohvalijo svojo ekipo za napredek v igri. Trenerje, ki znajo motivirati svojo peterko, da na videz že izgubljeno tekmo pripeljejo do zmage.
V stroko se ne vtikam, ker je moje znanje košarke omejeno na 'je koš, ni koša'. Presneto pa obvladam faze razpoloženja svojega otroka – je zadovoljen ali ni. Ima željo igrati košarko ali ne. So treningi takšni, kot pričakuje in želi, ali ne. In vse skupaj je v veliki meri odvisno tudi in predvsem od trenerja. Ko pride otrok domov utrujen in vidi samo še posteljo in mi na vprašanje »kako je bilo na treningu« odgovori »super«, hkrati pa se v očeh prižge iskrica zadovoljstva, je cilj dosežen. Motivacija in želja po uspehu ostajata. Košarka je še vedno številka ena.
Trenerje sicer občudujem. Strašno rada bi bila v tej vlogi, pa čeprav le za en dan. A ne zato, da bi izsanjala svoje športne ambicije, ampak iz preprostega razloga – ker trenerju uspeva to, kar meni že nekaj časa ne. Ker je na treningu to nekaj normalnega, doma pa misija nemogoče. Ker je vse skupaj že na meji znanstvene fantastike. Opravljanje vsakodnevnih dolžnosti namreč. Saj je, ko ima trener besedo, mulc tiho, posluša (in začuda tudi sliši) ter opravi nalogo brez ugovarjanja. In če bi mojega pubertetnika vprašali, zakaj je doma drugače, bi bil odgovor jedrnat: »Ti pač nisi trener – samo dereš se, o motivaciji pa itak nimaš pojma.« Na kratko – sem samo mama, ki teži.
Saša Brecelj
