Januš, tvoja rokometna pot se zelo hitro in strmo vzpenja. Lani poleti si iz ajdovskega drugoligaša prešel k prvoligašu Loka 2012, letos avgusta pa odhajaš že v francoski PSG. Kako ti je uspelo pritegniti zanimanje in zaupanje tega velikana, ki v rokometnem športu velja za čisto elito?

Naj začnem na začetku. Bližalo se je poletje, ko se tudi uradno odpre rokometna tržnica, sam pa kljub dobri prvi sezoni med slovensko elito (šesto mesto s Škofjo Loko, četrti strelec prvenstva) nisem imel možnosti, kjer bi svojo rokometno pot nadaljeval. Odločil sem se pot poiskati sam. Po e-pošti sem kontaktiral menedžerje nekaterih francoskih ekip, se jim na kratko predstavil in poslal povezavo do 15-minutnega videoposnetka, objavljenega na yt, kjer je prikazano nekaj izsekov iz moje igre v pretekli sezoni. Edini, ki so me povabili na preizkušnjo, so bili pri PSG-ju. V slovenskem prostoru ni veliko rokometnih menedžerjev, ki bi mlade igralce pošiljali po Evropi, kot je to recimo v Srbiji, pa čeprav naše mlajše reprezentance dosegajo veliko boljše rezultate od srbskih vrstnikov. Pri nas je za preskok potrebno igrati za prva tri slovenska moštva, ki igrajo v evropskih pokalih,kjer te vidi tudi tujina.

Bralci si omenjeni posnetek lahko ogledajo, če na YouTube v iskalec vtipkajo »Januš Lapajne«. Priporočam, saj ni le vsebinsko bogat in tehnično dobro narejen, ampak na začetku pri prikazu prvih rokometnih korakov tudi zabaven.

Januš, kako pa je potekala preizkušnja v Franciji? Si morda že opazil kakšno bistveno razliko med treningi doma in v Franciji?
Tridnevni test se je začel s preizkusom fizičnih sposobnosti v fitnesu, ki mu je sledil tehnično-taktični trening rokometa. Potem sem opravil še zdravniški test. Naslednji dan je sledil drugi del preizkušenj, predvsem skokov in šprintov,po popoldanskem fitnesu pa smo med sabo odigrali še eno tekmo.

Zadnji dan smo se za mizo usedli z direktorjem moštva, tj. Brunom Martinijem, in trenerji.
Opazil sem, da veliko več časa namenjajo fizični pripravi, veliko ur se preživi v fitnesu, drugačen je tudi »rokometni« trening. Trener igralce nekajkrat razdeli v dve skupini, ki opravljata različne vadbene vsebine. Več je strelov in individualne igre kot pa igre šest na šest. To se vidi tudi pri članskih moštvih francoske lige, ki je po mojem mnenju počasnejša z več kontakta in igranja ena na ena.

Januš, kako se je dokazovati v rokometu, če si sin trenerja slovenske državne reprezentance?

Mislim, da se moraš kot igralec s tem čim manj obremenjevati. Če si slab, bodo videli, da si slab, če si dober, bodo videli, da si dober. Ne bi dopustil, da bi zaradi očeta dobil kakšno lepo priložnost v karieri. Preveč spoštujem sebe in ostale rokometaše, da bi jim zavzel prostor, če bi bili boljši od mene. Je pa dejstvo, da me je oče naučil rokometa. Lahko rečem, da znam izvesti vse, ampak za enkrat le malo stvari odlično.

Kdo so tvoji vzorniki, je med njimi morda katera od legend francoskega PSG-ja?

Včasih sem imel za vzor Stefana Lovgrena, nekdanjega švedskega rokometaša, potem Nikolo Karabatića, ki mi zaradi sedanjega stila igre sicer ni več tako pri srcu, ampak je zame vseeno trenutno najboljši igralec sveta. Sam uživam v tem, ko kakšen igralec pretenta nasprotno moštvo na enostaven, prefinjen način in ne zaradi premoči v kilogramih aliv moči.

S prej omenjenimi rokometnimi šampioni čisto na začetku še ne boš igral, ampak pravila dovoljujejo, da lahko glavno moštvo tudi med sezono sprejme igralca iz klubske druge ekipe. Najbrž ga ni člana druge ekipe, ki si preboja v prvo ne bi postavil za osebni cilj.
Seveda grem v Pariz z namenom čimprej se priključiti prvi ekipi vsaj na treningih, a zaenkrat sem z mislimi pri drugi pariški ekipi, s katero bom treniral in igral. Morda kdo podcenjuje drugo ekipo, a v njej je nekaj francoskih kadetskih in mladinskih reprezentantov, ki so v tej sezoni že igrali za člansko moštvo. Vseeno se zavedam, da moram v tej ekipi izstopati, biti viden na igrišču z goli, podajami in igro v obrambi, drugače se lahko poslovim od misli, da bi mi lahko uspel preboj v prvo ekipo.

Je bila morda že zdaj kakšna priložnost za vsaj bežen stik s katerim od igralcev prve ekipe?

Praktično z vsemi igralci sem se pozdravil s stiskom rok, drugače smo pa bili skupaj v fitnesu. Nekaj besed sem spregovoril s hrvaškima reprezentantoma Jakovom Gojunom in Igorjem Vorijem. Ostali soigralci so se z ostalimi zvezdniki prve ekipe precej več pogovarjali, saj so si fitnes delili vse leto, pa tudi vsak starejši igralec je zadolžen za mlajšega. Tako recimo Luc Abalo (desnokrilni francoski reprezentant) skrbi za Benoiteja Konkouda (član B-ekipe, kadetski francoski reprezentant), mu svetuje in ga oskrbuje s športno opremo svojega sponzorja itd. Tako morajo tudi igralci prve ekipe pomagati v razvoju mlajšim; verjamem, da bodo tudi meni.

Kaj pa jezik, znaš francosko?
Francosko ne znam praktično nič. V srednji šoli sem se kot drugi tuji jezik učil nemščino, angleško pa znam toliko, da lahko normalno komuniciram. Francozi so znani po tem, da neradi govorijo angleško, čeprav sam nisem imel takega vtisa. Veliko igralcev druge ekipe je iz francoskih kolonij in angleško slabo govorijo, medtem ko Parižani precej bolje. Kajpak se želim francoščino naučiti, zato se jo učim že sedaj, v Parizu bom opravljal tečaj, tako da bi moral osvojiti vsaj neko osnovno stopnjo tega jezika.

In študij?

Letos sem študiral na fakulteti za šport. Ko sem podpisal pogodbo s PSG, se izpitov nisem več udeleževal, tako da prvega letnika ne bom naredil. V Parizu bom obiskoval podobno fakulteto kot v Sloveniji, a šele ko se bom naučil francosko. Vem, da je izobrazba pomembna, a sedaj dajem prednost rokometu, saj v njem vidim svojo sanjsko službo. Mislim, da je za študij še čas in da bom enkrat doštudiral, sedaj pa si ne belim preveč glave s tem.

Nam za konec zaupaš še to, kako želiš preživeti zadnji dan pred odhodom v Pariz?

Verjetno nič posebnega, ne želim se preveč poslavljati, mogoče le kakšna pijača s prijatelji. Takrat moram biti tudi dobro kondicijsko pripravljen, zato kakšna večja zabava odpade.

Januš, želim ti, da bi ti čimprej uspel preboj v prvo ekipo in da bi se v Franciji dobro počutil – ampak vseeno ne tako dobro, da se ne bi z veseljem in pogosto vračal v Ajdovščino.

P. K.