Otroci vejo, da je svet dober

Še danes se živo spomnim trenutka, ko sem še kot majhna sedemletna frklja nekega sončnega dne plezala po stopnicah pred hišo in se igrala. Bil je zadnji dan pred prvim šolskim dnevom. Vsi okrog mene so odštevali. Na vrhu stopnic pred vrati je sedela nona in mi rekla: »Zdaj se igraj in uživaj, potem boš morala v šolo!« Trenutek je obstal, zdelo se mi je, da gre nekaj h koncu. Okrog in okrog sebe sem čutila, da me obdaja nekaj tako lepega in dragocenega, da je treba to 'nekaj lepega' čuvati.

Nekoč je veljalo 7 let, danes samo še 6. Šest let otroštva, brezskrbnosti, igranja brez meja, šest let miline v zavetju staršev, none in nonota, prijateljev iz ulice, skrivanje po vrtu do večera, večerja, kopanje in spat. Vsak dan isto in vsak dan - sreča. Vemo, da se tudi teh 6 let kraljestva brezskrbnosti še krči: otroci se že »učijo«, »štejejo«, »sami nastopajo pred starši«, in na pamet ponavljajo pravljico, ki jo bodo pripovedovali potem odraslim!

Waldofska pedagogika, ki jo je začel razvijati Rudolf Steiner, je v svojih temeljih vzniknila iz velike ljubezni in globokega spoštovanja do otroka in njegovega otroštva. Razvojna psihologija, ki jo je natančno predstavil v svoji knjigi Študij človeka, gre seveda naprej vse do zrelih let, temelji pa se vendarle postavijo prav v ranemu otroštvu: »V kalčku rastline je začetek življenja.« Naš sodelavec in predavatelj z Norveške Godi Keller mi je po dolgoletnem delu s socialno ogroženimi zadnjič dejal: »Spoznal sem, da se v prvih letih otroštva lahko naredi vse.« Vprašali bi me: »In kaj je to vse, kar otroku lahko damo ravno v tem krhkem in kratkem obdobju?«

Vsak dan isto – vsak dan sreča

Otroku je prijetno, če ve, kaj ga čaka. Danes je petek. Zjutraj vstane, se obleče, gre v vrtec, pri vratih ga že čakajo prijatelji. V igralnici je čas za prosto igro, nato vzgojiteljica začne mesiti testo. Vsak petek pečemo kruh. Otrok si oddahne, ker mu ni treba skrbeti, kje bo, kdo bo z njim, kaj se bo dogajalo. Ve, da bo mesil testo, pekel hlebčke. In si reče: »Aha, danes je petek!«

Otrok čuti, da ne vodi niti ne usmerja sam toka dnevnega življenja. Odrasli ga vodimo. Vodimo ga premišljeno in v ritmu ponavljanja. V ponedeljek slikamo, v torek oblikujemo iz voska, v sredo je rajanje, v četrtek risanje z voščenimi bloki, v petek pečemo kruh. Lepo je, če čutimo, da življenje mirno teče.

Igra brez meja

V otroku je želja, če ne celo nuja po tem, da se igra. Otrok je kot struga in igra je voda, ki teče naprej in išče pot preko vseh ovir. Ko se igra, v otroku vznike občutek sreče – brez želje, da bi rad kaj imel ali kaj dosegel. Je že vse tam! Ko se otrok igra, se njegov notranji svet začne povezovati z zunanjim. Spoznava kvalitete tega sveta in se izraža že kot individuum, išče stike, sklepa kompromise ... lahko bi naštevali! Po raziskavah avstralskega projekta The Play Project bi moral otrok imeti čas za prosto, samoiniciativno igrati vsaj eno uro in pol v notranjih prostorih in vsaj eno uro zunaj. Prosta igra je v dnevnem ritmu waldorfskih vrtcev izjemno pomembna, igrače so izdelane iz naravnih materialov, ročno in namenoma niso dokončane (kos lesa, blago iz svile, lesena palica).

Ti si moj vzor, vredno te je posnemati

Starši dobro vemo, da so otroci kot naša mala ogledalca. Vse se zrcali v njih: ton in barva naših besed, način, kako odložimo kozarec na mizo, naša nežnost in vztrajnost, ko gre vse narobe. Tudi vzgojitelj v vrtcu se tega globoko v sebi zaveda, zato vse, kar dela, dela tako, da ga je vredno posnemati.

Če smo vse to dali otroku pred vstopom v šolo, smo mu zavezali najboljšo culico za na pot. Iz nje bo jedel, ko bo hudo in tudi ko bo uspeval in se veselil življenja.

Informativni vpis v waldorfski vrtec Zlata ptica že poteka, prijave zbiramo na waldorfajdovscina@gmail.com. Glavna predstavitev vrtca bo v začetku junija. Slike so objavljene z dovoljenjem waldorfskega vrtca Kresnica iz Bukovice.

Darja Brecelj Ipavec