Gospod škof je orisal svojo življenjsko pot, ki jo je začel v rojstnem Lokovcu, zaključil pa v svojem sedanjem domu v Vipavi. Z nami je podoživljal svoje otroške dni ter zorenje duhovnega poklica, ki ga je ovenčal z vstopom v semenišče in študijem teologije v Ljubljani. Študij je nadaljeval v Rimu, kjer je magistriral ter bil nato imenovan za spirituala ljubljanskega bogoslovja. Poudaril je, da mora duhovniški poklic človeka predvsem osrečevati in ne le predstavljati službe. Tako je tudi vzgajal svoje bogoslovce, saj jih je dobro poznal, obiskoval pa je tudi njihove družine.
Leta 1985 je bil posvečen v škofa in za svoje geslo izbral stavek iz psalma 143: »Vate zaupam!« Z njim je želel poudariti horizontalo, ki izpostavlja škofovo povezanost z laiki in duhovniki, kar je skozi petindvajset let svojega službovanja tudi vestno in z veliko vnemo izvajal.
Kot škof je mnogo postoril na pastoralnem področju: začel je oddajati Radio Ognjišče, z delom je začela Škofijska Karitas, končno je njegova tudi spodbuda za ustanovitev Škofijske gimnazije Vipava. Dejal je, da sta naša gimnazija in dijaški dom srce škofije. Za najlepše trenutke svojega dela je označil obiske župnij, saj so mu vedno dajali nove moči. V zelo lepem spominu mu je ostalo tudi srečanje s sv. Janezom Pavlom II. v Postojni, ki se je tega srečanja še dolgo spominjal ter o njem s škofom Metodom še nekajkrat govoril.
Gospod škof pa ni obiskoval zgolj župnij, temveč je odhajal tudi v inozemstvo, kjer se je srečeval z izseljenimi Slovenci; bil je namreč narodni ravnatelj za Slovence po svetu. Obiskal je vse celine, nekatere celo večkrat, najlepše pa so ga, pravi, sprejeli v Avstraliji.
Ko je leta 2012 mesto škofa ordinarija predal svojemu nasledniku, se je preselil v Vipavo, kjer je čisto na novo zaživel. Zdaj živi med mladimi, ki mu dajejo čisto posebno energijo. Ob tem še vedno ohranja svojo karizmo. Še vedno birmuje, obiskuje domove za starejše ter pomaga okoliškim duhovnikom.
Zelo zanimiv in dinamičen pogovor je gospod škof obogatil s svojim humorjem in stikom s publiko, s čimer je poskrbel za sproščeno vzdušje. Takega pogovora ni težko poslušati, saj navkljub svojim osemdesetim letom ostaja zbran in preudaren govornik.
Škofa smo na koncu presenetili z rojstnodnevno torto, na kateri je, vidno ganjen, upihnil svečke. Na pogostitvi je gospod Pirih sprejemal voščila, družno pa mu v prvi vrsti želimo le eno: Še na mnoga leta!
Aleks Birsa Jogan
