Svoje delo sem naslonila na knjigo Primoža Suhodolčana: Maks pa Sanja, ki je nihče od učencev, vključenih v pogovor, ni poznal. Knjiga je življenjska. Skozi različne dogodke nehote in nevsiljivo ponuja vzgojne vrednote, primerne za pogovor. Njena največja vrednota je čudovit odnos do človeka, ki ga predstavlja, in humor, ki ga avtor tudi z izbranim, učencem primernim, besediščem podarja mlademu bralcu.
Torej, delo nam je omogočalo branje, interpretacijo prebranega in pogovor, ki ga danes premalo tudi med osnovnošolci.
Udeležence delavnic, to so bili četrtošolci iz OŠ Danila Lokarja, ki so prišli v Hišo mladih v Pale; vse druge učence, in sicer: petošolce iz Budanj, učence 5. a razreda OŠ v Šturjah in četrtošolce ter petošolce iz Črnič, sem obiskala na njihovih šolah. Učenci so bili zelo aktivni in ustvarjalni, pripravljeni povedati svoje mnenje in ga temeljiti, sodelovati in se smešnemu nasmejati.
Ker se je naš pogovor dotaknil tudi varnosti pešcev v prometu, so predlagali, da bi različna svetleča znamenja nosili vsi učenci, ne samo prvošolci, in tudi drugi pešci, ki smo na cestah popolnoma nezavarovani. Učenci so bili prepričani, da bi se število prometnih nesreč med pešci gotovo zmanjšalo, če bi nosili svetle in svetleče kresničke, rute, jopiče, copate, trakove in še marsikaj. Prav bi bilo, da bi se ob njihovih predlogih zamislili tudi odgovorni.
Tako smo v tednu otroka z Maksom in Sanjo, v mislih in besedah, potovali od ceste do bolšje tržnice; se ustavili pri ljudeh, tudi posebnežih, in se pogovarjali o preteklosti, ko je poletno jutro budil glas koscev in smeh žanjic. Nekatere predmete iz tistih dni: oselnik, oslo, srp, klestnik, likalnik na oglje … so si učenci ogledali, spoznali njihovo rabo in se spomnili, kaj so že slišali od staršev in starih staršev.
Delo je bilo lepo, vedro in bogato; doseženi so bili napisani cilji in tisti, ki so se na srečanjih z učenci sami ponudili.
Irena Šinkovec
