V prostorni dvorani Doma krajanov Cesta so zadihala pljuča in zazveneli glasovi. Tudi vzdušje je bilo posebno: Kakor bi nas plemenitila beseda: Od prve zapisane (Brižinski spomeniki, Trubar, Dalmatin, Linhart), do moderne (Cankar, Kajuh) in tiste preproste domače, v mlada usta položene in napisane prav zanje. Zapeto ali izgovorjeno, vse se je ujelo v toplo domačnost.
Hrepenenje po besedi je še kako živo v nas, pa če hočemo priznati ali ne. Pa ne po kakršni koli besedi. Po tisti pravi, polni resnice, ljubezni in prijateljstva, ki je lahko rojena v tišini in precejena v toplini srca, neprecenljivi dar, ko je podarjena v pravem trenutku.
Čas, ki ga živimo, ni prijazen do ljudi, še manj do kulture. Narod, ki je pred četrt stoletja dobil samostojnost, izgublja svojo samobitnost.
Beseda, lepota in milina iz tišine porojena, kaj je že to?
Naši dedki in babice so bili kaznovani, če so jo izgovorili v šoli. Žal ni danes nihče kaznovan, ko jo razvrednoti v javnosti in vseh mogočih medijih, krotoviči in maže, smeši in iz nje melje čudno latovščino, nekaj, kar je plemenitemu jeziku naših besednih velikanov komaj še podobno.
Hrepenenju po besedi smo skušali ugoditi, s prelepo zaigrano glasbo, plemenito izgovorjeno besedo, s pesmijo, ki se dotakne srca, z mladostno in upajočo razigranostjo.
Nekaj, kakor ponos in upanje se je rojevalo v lepi, novi dvorani Doma krajanov. Za organizatorja, Kulturo športno društvo Vrnivec je bil to gotovo močan zalogaj. Pri zahtevnih službah in družinskih obveznostih, ob študiju, ostaja tako malo časa.
Vendar je veselje doživetega vredno truda! Prav vsem nastopajočim, ki so kljub nagajanju viroze, odlično opravili svoje naloge, prisrčna hvala! Ne samo za nas, ki smo se naužili lepe besede in dobre glasbe, tudi zanje in njihove otroke, ker bodo s hrepenenjem iskali pot, kako ohraniti slovensko besedo. Samo beseda lahko ohrani nek narod. Če jo zapraviš, izgineš z obličja Zemlje.
Jožica Pizzoni
